Štafeta: Mateja Kosovelj z gora na maraton

Gorska tekačica ŠD Nanos, 23-letna Novogoričanka Mateja Kosovelj, je bila s šestim mestom letos najboljša Slovenka na članskem svetovnem prvenstvu, v maratonu pa se želi uvrstiti na olimpijado 2016.

Mateja Kosovelj prihaja iz gorskotekaške družine, saj je bil njen oče in trener Edvin Kosovelj pred leti državni reprezentant, brat Mitja pa je svetovni prvak v gorskem maratonu. Mateja se je po odlični mladinski karieri (številne medalje na SP v gorskem teku, državna stadionska prvakinja na pet kilometrov) znašla v primežu poškodb. S tem je povezano tudi uvodno vprašanje, ki ji ga je zastavila prejšnja gostja štafete Urša Kragelj.

> Kakšni so vaši cilji sedaj, ko ste se otresli poškodb?

“Ujela sem svetovni članski vrh v gorskem teku in se bom skušala potegovati za odličja na EP in SP oziroma vsaj izboljšati letošnje šesto mesto. Vzporedno se želim preizkusiti tudi v olimpijskih disciplinah, maratonu ali teku na deset kilometrov. London zame prihaja prekmalu, za naslednje olimpijske igre pa upam, da bom pripravljena, saj prihajam v prava leta, študij fizioterapije sem skoraj končala in sem spet doma, vse skupaj pa pomeni, da bom imela dovolj časa in primerno podnebje za dolgotrajne maratonske treninge. Brez ustreznega števila kilometrov namreč nimaš niti osnove, da bi bil uspešen pri doseganju olimpijske norme, prav količina kilometrov pa je tisti del treninga, ki mi sedaj najbolj manjka.”

>Kako vam je uspelo po težavah v pripravljalnem obdobju doseči dobro uvrstitev na SP?

“Formo sem tempirala na ta del sezone, na tekmo pa sem šla sproščeno, brez velikih pričakovanj. Tek se je začel spodbudno, razplet pa je kazal, da sem v dobri dnevni formi, kar mi je dalo samozavest in motivacijo. Tako sem zmogla ob pravem času res dati vse od sebe. Končno šesto mesto je presenetilo tudi mene.”

>Zakaj so se težave s poškodbami tako vlekle?

“Prišlo je do spleta okoliščin. Manjše poškodbe so se začele v času selitve na študij iz Nove Gorice v Ljubljano, kjer v začetku nisem imela takšne strokovne pomoči kot doma. Bila sem neizkušena in ambiciozna. Običajni ritem dela, prehrane in treninga se mi je porušil, ker sem imela s študijem in organizacijo življenja nove obveznosti. Če sem kaj zamudila, sem želela nadomestiti z več dela - tudi pri treningu. Tako je prišlo do manjših poškodb. Ker se mi je mudilo z vrnitvijo, so iz manjših nastale večje, in za nekaj časa sem se znašla v začaranem krogu bolečin v tetivah zaradi vnetij in v stopalih zaradi stresnih zlomov.”

>Sezona se bliža koncu. Kako se boste pripravljali na novo?

“Čisto konec je še ni, ker bom tekla še na decembrskem evropskem prvenstvu v krosu v Velenju. Potem pa nameravam končno postopno narediti celovit program bazičnega zimskega treninga, kar mi že nekaj let ni uspevalo. Upam, da sem nabrala dovolj izkušenj in znanja, da se ne bom preobremenila, da bom zdrava in pripravljena pričakala novo sezono, v kateri bo v ospredju gorski tek; ob tem pa se bom preizkušala tudi v krosu in daljših ravninskih tekih. Naučila sem se, da mora biti za vse dovolj časa - za trening, za regeneracijo, za preventivno vadbo in sprotno zdravljenje manjših težav.”

> Kakšne odnose imate z večno tekmico Lucijo Krkoč?

“Na tekmi se vsaka bori zase, vendar pa si kot klubski kolegici in tekačici podobne ravni na treningih dosti pomagava. Letos je bila sicer boljša Lucija. Žal jo je prav na SP ustavila bolezen. Če bi bila zdrava, bi se borila za odličje.”

> Komu predajate štafeto?

“Tekačici na dolge proge in mladinski državni prvakinji v cestnem teku na deset kilometrov Andreji Žagar iz TD Bovec. Naj pove, ali namerava na visoki ravni nadaljevati tudi v članski konkurenci.”

IGOR MUŠIČ

---