Fado, futebol, Fatima. To je Portugalska.

Stisnjena med Španijo in Atlantskim oceanom velja za enega od biserov zahodne Evrope. S pomočjo Evropske unije je država po polstoletni diktaturi doživela napredek, danes pa skupaj z mediteranskim delom stare celine mrzlično išče izhod iz krize.

Odpri galerijo

Kjer se konča zemlja in začne morje je starodavna prispodoba za deželo, polno nasprotij. V Lizboni, moderni evropski prestolnici, se na vsakem koraku čuti nekdaj kolonialni, brazilski, angolski in mozambiški pridih. Metropolitanski blišč le nekaj kilometrov v notranjost države razvodeni. Portugalsko podeželje spominja na podobe naših krajev pred pol stoletja. Življenje se je tam ustavilo. Prevladujejo starejši, mladih skorajda ni. Kmetje ročno obdelujejo ne preveč rodovitno zemljo. Trgovinice v vaseh s kamnitimi hišami imajo povečini dolg pult, kjer kupec prodajalki pove, kaj želi, ta pa mu naročeno prinese. Močno udarjanje po tipkah blagajne napolni celotno trgovinico, a je račun zgolj informativne narave. Pogajanje o ceni spominja na Grčijo. Državi družijo tudi navade predrznega načina vožnje domačinov, ki se požvižgajo na cestne predpise, in velika stopnja sive ekonomije. Za odmaknjene ljudi je pomemben vsak evro. Portugalci so ga še kako čakali in si ga želeli, a jim zdaj, tako kot celotni Evropi, povzroča velike težave.

Vstop v EU je leta 1986 za desetmilijonski narod pomenil dokončno pretrganje vezi s skoraj polstoletno diktaturo desničarskega vojaškega poveljnika Antonia Salazarja. Z revolucijo nageljnov so leta 1974 brez prelite kaplje krvi začeli stopati na pota demokracije. Odtlej je država naglo napredovala. Kot najrevnejša članica stare Evrope je bila nekdanja kolonialna velesila deležna številnih ugodnosti in subvencij iz Bruslja. Pred skoraj vsako novo zgradbo tako stoji velika tabla s sporočilom o financiranju iz Evropske unije. Brez bruseljskih evrov bi bili Portugalci prikrajšani za številne pridobitve.

Algarve - upanje v turizmu

Prvo priložnost za zagon gospodarstva so v deželi pomorščakov pred desetletji videli v turizmu. Južna pokrajina Algarve ponuja očarljive plaže in presenetljivo lepe ribiške vasice. Težava je le v temperaturi morja, ki tudi v juliju in avgustu redko preseže dvajset stopinj. To še najmanj moti Britance, ki Algarve dojemajo podobno kot Slovenci hrvaško obalo. Nekaj manj kot 300 kilometrov dolgo območje so vzeli tako rekoč za svoje. Naveličani mestnega vrveža se ob zanje zelo ugodnih cenah hrane in pijače tam povsem sprostijo. Delež britanskih turistov celo presega tri četrtine. Nekdaj ribiška mesteca so tako korenito spremenila svojo podobo.

Še preden se dan po burni noči dodobra naredi, restavracije že ponujajo tipične angleške zajtrke. Jajca s klobaso, slanina, čaj z mlekom seveda niso tradicionalne portugalske jedi, a sodijo med najpogostejša naročila. Domače dobrote, kot so pečen piščanec s pekočim feferonom piri-piri, polenovka na sto in en način, izvrstna ribja pašteta in požirek portovca z alkoholno stopnjo okrog 20 odstotkov so običajno na vrsti šele proti večeru.

Domačih turistov je malo. Standard v večjem delu države nezadržno pada. “Če naj preživimo vse leto, je treba poleti garati. Sam opravljam tri službe, tako da dobim nekaj več kot 600 evrov mesečne plače. Sem hotelski receptor, delam v restavraciji, občasno pa vozim turiste na izlete,” nam zaupa domačin srednjih let. Po premisleku doda: “Vsako leto je slabše. Turisti trošijo precej manj kot včasih. V večjih mestih, kot so Lizbona, Porto in Coimbra, s službami ni težav. Naša pokrajina pa je odvisna samo od turizma.”

Ob vrtoglavem pogledu z obalnih pečin na prostranost Atlantika se človekova duša zave svoje majhnosti. Zadnji stik kopnega pred širnim oceanom je najbolj presunljiv na jugozahodnem rtu sv. Vincencija. Sicer pa nosijo Portugalci globoko v sebi otožno glasbo melanholičnih ritmov, imenovano fado, ki so jo nekoč prepevali v dolgih večerih, ko so čakali na vrnitev svojih pomorščakov.

Med Portugalci je močno zakoreninjena katoliška vera, ki jo pooseblja tudi Marijino svetišče v Fatimi. Portugalci pa strastno gojijo tudi nogomet, futebol, kot mu pravijo v polomljeni angleščini. Lizbonska Benfica, ki še dandanes velja za klub ljudskih množic, ima največ navijačev na svetu. Njen mestni tekmec Sporting so ustanovili izobraženci. Od obeh lizbonskih velikanov je v zadnjem desetletju uspešnejši tretji med velikimi, Porto, ki ima svoje privržence predvsem na severu države. Navijaško strast je čutiti na ulicah, pri prodajalcih spominkov, v trafikah, ob prodaji klubom naklonjenih dnevnikov.

“Dilanje” sredi belega dne

Lizbona velja za svetovljansko prestolnico. Zgrajena je na sedmih gričih. Ozke tlakovane ulice starega mestnega jedra Alfame in Barria Alta tudi pri belem dnevu ponujajo neobičajne prizore. Priseljenci iz nekdanjih afriških in čezoceanskih kolonij se precej množično ukvarjajo s preprodajo droge. V Evropo pridejo s trebuhom za kruhom, a zanje praviloma ni dela.

Za svetovno razstavo 1998 je mesto dobilo povsem novo moderno četrt. Podzemna železnica je morda najbolj urejena na stari celini, medtem ko o visoki stopnji čistoče v hotelih in na ulicah ne moremo govoriti. Domačini so odprti, radi prisluhnejo obiskovalcem, jih usmerijo. Pojasnijo, da so Španci njihovi večni tekmeci in predstavijo največje posebnosti dežele - s pisanimi barvami okrašene keramične ploščice (azulejos), hrast plutovec, slaščice z večstoletno tradicijo in številna vina. Ob naravnih lepotah tako Portugalci vabijo tudi z bogato kulinariko.

PETER MARAŽ

---