Sežanski kitarist Uroš Barič: “Dunaj je super mesto za študente”
Sežanski kitarist Uroš Barič je konec preteklega leta magistriral na dunajski glasbeni akademiji v razredu priznanega profesorja Alvara Pierrija. Šestletni študij klasične kitare je zaključil z najvišjo možno oceno - to je ena - in pohvalo.
Snemalni studio je že postal stičišče mladih glasbenikov, je zadovoljen Uroš Barič Foto: Tina Čič
Nato se je vrnil na Kras, saj je prve šolske in glasbene korake prehodil v Sežani. Sedaj živi v Zavrhku v Vremski dolini, kjer snuje nove glasbene projekte.
Ti ga bodo - če se bo vse izteklo po načrtih - vodili po koncertnih odrih. Prvi večji koncert se mu že februarja obeta v Zürichu v Švici, skupaj s flavtistom Luko Železnikom v duu AirString.
“Želim si čim več koncertirati, s solističnim repertoarjem in v raznih komornih skupinah,” pove Uroš Barič, ki se zaveda, da je študirati pravzaprav še najlažje.
“Ko je tega konec, se večina glasbenikov malo prestraši, ker ne dobijo takoj želenih opcij. Priti do koncertov na večjih festivalih je zelo zahteven projekt, biti moraš zelo dober. Dostikrat je lažje sprejeti službo v glasbeni šoli. Ampak če si dobro zastaviš, mislim, da je vse mogoče,” pove.
Koncert prek socialnih omrežij
Z Železnikom sta v duu AirString osvojila prvo nagrado v konkurenci 16 komornih skupin iz celotne Evrope na mednarodnem tekmovanju mesta Gorica.
Kontakt za koncert v Švici sta dobila z lahkoto, pove: “Gospod, ki organizira dogodek, me je našel prek moje spletne strani, informacijo o spletni strani pa je dobil prek socialnih omrežij. Posnetki na moji strani so mu bili všeč, zato je navezal stike.”
Sedaj se Uroš Barič in Luka Železnik pripravljata na koncert. Čas priprave je zelo pomemben, pove Barič, za celovečerni koncert traja vsaj leto dni. V dneh pred koncertom je vsa koncentracija namenjena le temu dogodku.
Uroš Barič je magistriral 8. novembra lani. Magistrska “diploma” je bila sestavljena iz treh sklopov. Junija je oddal diplomsko delo - za dve baročni skladbi, ki sta bili izvirno napisani za lutnjo, je napisal transkripcijo za klasično kitaro ter ju posnel v studiu univerze. Drugi del je bil zapis o teh dveh skladbah in njunih skladateljih ter oktobrski koncert pred žirijo profesorjev. 45 minut programa je igral na pamet. Tretji del je bil magistrski koncert 8. novembra. Tokrat je poldrugo uro igral na pamet, pred publiko. “To je bilo zame nekoliko lažje. Prišlo je veliko prijateljev in tudi profesorjev. Za vse tri sklope sem dobil najvišjo možno oceno, to je 'ena',” je zadovoljen Barič, ki je na Dunaju študiral s podporo štipendije ministrstva za kulturo.
Takrat glasbenik praktično ne more početi nič drugega, pojasni: “Zato je tako težko kombinirati poučevanje in koncertiranje. Zadnje dni pred koncertom je veliko treme, to moraš dati skozi. Je pa tudi močna koncentracija na sam program in vaje.”
Trema? Torej ti ni vseeno!
Trema ostane, tudi z leti in kilometrino, še pove: “Trema je po eni strani dobra, ker omogoča popolno koncentracijo na odru in pove tudi, koliko ti ta stvar pomeni. Ko imaš tremo, veš, da ti ni vseeno, in se na odru maksimalno potrudiš. Če je negativna trema - sploh pa če nisi stoodstotno pripravljen - je pa drugače.”
Na srečo je imel v profesorju Alvaru Pierriju vrhunskega pedagoga, ugotavlja: “Že od začetka nas je navajal na samostojno delo. Svetoval nam je in nas usmerjal, vendar smo vse delali samostojno.”
Tudi sicer je bil študij na Dunaju dobra izkušnja: “Dunaj je super mesto za študente, ker ni preveč drag. Življenje stane sicer več kot v Ljubljani, najemnine so malenkost višje, vendar vse živi v kulturi. Ogromno je študentov z vsega sveta, zato pride do izmenjave idej, kultur in kontaktov. Večinoma so to študentje, ki študirajo, kar so si želeli, in so ogromno naredili za to, da so prišli na Dunaj, in to hočejo izkoristiti.”
Konkurenca je lahko spodbuda
Zelo konkurenčno, a tudi vzpodbudno vzdušje je ena glavnih prednosti Dunaja, ugotavlja. “Ko prideš gor, misliš, da si super, potem pa vidiš, da so vsi sošolci vsaj na takem nivoju, kot si ti, in moraš vlagati ogromno energije, da jih dohitiš in da si enakovreden,” pove Uroš Barič.
Profesorji in njihov odnos do študentov so različni. Izkušnje drugih študentov pričajo tudi o vzvišenosti in avtoriteti profesorjev, pravi Barič: “Pri nas na srečo ni bilo tako. Kljub velikemu imenu mojega profesorja je bil stik zelo oseben. Profesorja sem lahko poklical kadarkoli, če sem kaj potreboval. Tako se takoj navadiš na tikanje in sodeluješ kot v profesionalni povezavi.”
Zato je še vedno “v igri” tudi nadaljevanje profesionalne poti na Dunaju. “Trenutno ni nobenih razpisanih mest za asistenture in profesure. Lahko bi učil otoke zasebno ali na kakšni nižji glasbeni šoli, vendar sem si raje vzel to leto za premislek in intenzivno delo na mojih projektih,” pove Barič.
Moraš se prepustiti
To pomeni dvoje: “Včasih močno delaš na projektu in skušaš dobiti kontakte, a brez pravega rezultata. Potem se nekaj zgodi, in stvar pade praktično z neba. Ni pravila, kako to poteka, so pa zelo pomembne povezave med somišljeniki in kolegi.”
Vsekakor je pot, ki si jo je izbral, bolj rizična: “Moraš se tudi malo prepustiti, ne se preveč sekirati. Dostikrat skušaš navezati stik z organizatorji, in ni nobenih odgovorov, potem se pa prej ali slej začnejo stvari odpirati. Če delaš v pravi smeri, prej ali slej steče.”
Ker se zaveda, da se lahko le peščica kitaristov na svetu preživlja zgolj s koncertiranjem, bo koncertiranje najbrž kombiniral s poučevanjem, ki ga tudi zanima, vendar je sedaj njegova prioriteta koncertiranje.
Najbolj mu je všeč klasika - od renesanse do povsem moderne glasbe, ki je bila napisana pred nekaj leti. Vanjo se je poglobil med študijem, obenem pa se je začel zanimati tudi za druge zvrsti. Pri profesorju Martinu Kelnerju se je izpopolnjeval v jazz kitari, pri Lucianu Continiju v stari glasbi, specializacijo je opravil iz popularne glasbe, zanimajo ga tudi baročna, popularna, svetovna in latinskoameriška glasba.
“Lahko bi sodeloval pri kakršnemkoli glasbenem projektu. Zelo me zanima tudi sodelovanje z odličnimi slovenskimi glasbeniki iz popularne sfere in filmska glasba,” pove.
Studio, splet in blog
Ker ga je že vrsto let navduševala ideja o lastnem glasbenem studiu, je pred štirimi leti začel pregledovati revije in spletne vire o opremi ter akustiki. Lani sta z očetom Zmagom Baričem studio tudi uredila. Sedaj v njem nastajajo njegovi posnetki in demo posnetki drugih glasbenikov ter komornih skupin.
Ko je pred časom želel naročiti izdelavo svoje spletne strani, je ugotovil, da bi bilo to predrago, zato se je naučil osnov programiranja in grafičnega dizajna ter stran izdelal sam.
“Redno pišem tudi blog, ki je namenjen samostojnim glasbenikom na poti, na kateri sem tudi jaz. Pisanje bloga je zelo zanimiva izkušnja, tako navežeš veliko kontaktov in izmenjaš veliko idej,” pove.
Prisotnost na socialnih omrežjih, kot so twitter, facebook, youtube in soundcloud je izredno pomembna, ugotavlja: “Za glasbenika je skoraj nujna.”
Negativnih izkušenj praktično nima, prej nasprotno. “Na zelo enostaven način dosežeš veliko ljudi, in to ne kogarkoli, ampak točno določene. In tudi če je človek na drugi strani znan in ima veliko ime, je načeloma pripravljen pomagati in dati kakšen nasvet,” ugotavlja.
TINA ČIČ