Sejnine pod lupo
V časih, ko nam marsikateri politik trdi, da brez splošnega zategovanja pasov ne bo šlo in kako je pomemben vsak privarčevan evro v državnem proračunu, se državljanom vse pogosteje poraja vprašanje, koliko nas stanejo in kako je z varčevanjem pri naših izvoljenih predstavnikih oblasti. Svetniki, ki nas zastopajo v najvišjem organu odločanja v občini, v občinskem svetu, so si morali letos poleti omejiti plačila za svoje delo na 7,5 odstotka županove plače. To so ponekod naredili šele po diktatu države, spet drugje pa so, ob izračunu, da se jim sicer proračunsko leto ne izide, to samoiniciativno naredili že prej in nekateri celo še z večjim rezom. Na drugi strani obstajajo tudi občine, kjer so si svetniki donedavno izplačevali mesečne pavšale, pa če so sejo z delovnimi telesi tisti mesec imeli ali pa je ni bilo. Ob spornosti takega početja, na kar jih je opozorilo tudi računsko sodišče, pa še vedno ostaja odprta dilema, ali so svetniki preveč ali premalo plačani za svoje delo.
Medtem ko se na eni strani občasno porajajo razmišljanja svetnikov z ohranjenim čutom družbene empatije, ki svoje delo v občinskem svetu ocenjujejo kot častno in bi se bili v teh kriznih časih pripravljeni odpovedati vsaj delu svojega svetniškega plačila v korist najbolj pomoči potrebnih sodržavljanov, pa se jih večina ne želi odreči pravici do plačila. Čeprav je prvi način razmišljanja všečen, ima vgrajeno nevarnost, da bi za svetnike kandidirali le še kadri, ki imajo dobro službo, čas in nimajo drugega dela.
Trenutne nagrade, ki jih dobivajo svetniki za svoje delo, so po drugi strani hkrati precenjene in podcenjene. Preveč prejmejo tisti, ki se na sejo in delovna telesa ne pripravijo, se ne udeležujejo diskusij ter so le fizično prisotni zaradi dvigovanja rok. So pa tudi taki, ki se zavedajo svojih odgovornosti in ne le pravic ter si teh par tisočakov na leto še kako zaslužijo.
Kdo bo nadziral oboje omenjene, to pa je že druga pesem.