Slovenija, slaba novica
Poznate odlični Scorsesejev film Dvojna igra, v katerem ob Leonardu di Capriu, Mattu Damonu in Martinu Sheenu blesti Jack Nicholson? Na kratko: Nicholson v vlogi bostonskega gangsterja svojega človeka infiltrira v vrste policije. Odlična ideja, če šef policije ne bi storil natanko tega: v Nicholsonov krog vtihotapi svojega človeka. Kar sledi, je eno samo pretvarjanje akterjev, ki ves čas živijo v strahu, da jih zaveznik, ki je v resnici nasprotnik, ne prehiti, razkrinka, pridobi odločilno prednost. Zveni znano? Seveda: slovenska politika je v zadnjem obdobju natanko to: gledanje čez ramo, taktiziranje in stiskanje fig v žepih. Vse skupaj pospremljeno z naborom mandatarskih kandidatov, ki so - ob vsem spoštovanju - eden manj prepričljiv od drugega. Tudi zato je Janša, kljub vse manjši podpori v DZ in kljub vsemu, kar se nanj lepi, po sili razmer vmesni zmagovalec sedanjega političnega prerivanja. Kar niti ne govori toliko o njem kot sposobnem politiku, kot o njegovih nasprotnikih. O Virantovi preračunljivosti, Erjavčevi nenačelnosti, Žerjavovi in Lukšičevi izmuzljivosti, voditeljski neverodostojnosti Bratuškove.
Rezultat? Porazen. Le kakšni dve desetletji je Slovenija potrebovala, da se je iz vzorne predstavnice nekdanjega socializma spremenila v državo, na katero ni nihče prav zelo ponosen. Razen poklicnih patriotov, ampak oni ne štejejo. Oni od patriotizma živijo.
Poglejmo: že za dobro jutro je včeraj BBC poročala o aretiranem slovenskem nogometašu, ki je goljufal pri športnih stavah. Pred dnevi je bilo razkrito, da je bilo slovensko mleko na bosanskem trgu oporečno. Še kakšen dan prej je k previdnosti glede slovenskega bančnega sektorja, ki da utegne zastrupiti evropski prostor, pozval New York Times. Kamorkoli se obrnemo, je Slovenija nekje “bad news”, slaba novica. Kar je slaba novica predvsem za vsakega od nas. Ki plačujemo davke, ne ponarejamo dokumentov, si na tuj račun ne kupujemo prestižnih avtomobilov in vemo, od kod je prišel kakšen evro na naš račun.