“Kdor se boji padcev, se bo vedno plazil”

Marca je javnost Andreja Pirjevca spoznala predvsem kot snovalca in pobudnika osrednjega sežanskega projekta ob 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela, naslovljenega Človek ni simetričen. A multiinstrumentalist s Krasa ostaja predvsem glasbenik, predan instrumentalni glasbi. Posvetil ji je tudi svojevrsten manifest, ploščo Instrumental soul,s katero vnovič dokazuje, da glasba ne potrebuje prevoda. Zgolj ušesa.

> V Londonu ste študirali sodobno glasbo, moderne bobne in tolkala. Marsikdo se vpraša, kaj vas je gnalo domov. London marsikateremu glasbeniku predstavlja sanjsko deželo ...

“Res je videti tako, a dejstvo je tudi, da ni tako slabo, kjer smo mi. Vsekakor je tu v primerjavi z Londonom manj možnosti za igranje. Tam lahko vsak dan igraš, a vprašanje je, za koliko denarja. Ustvarjalcev je milijon, marsikdo igra brezplačno. Greš v klub, kjer jih igra v enem večeru pet, in vsak ima pol ure. In to je to.”

> Zakaj London?

“Od nekod je padla zamisel, prijatelj je šel opravljat sprejemne izpite, jaz pa sem si rekel: Vozovnica je poceni, grem s teboj. Nisem nameraval na kakršnekoli sprejemne izpite. Na koncu sem šel poskusit in bil sprejet. Takrat sem začutil, da moram v London.”

> Ad hoc odločitev, skratka.

“Ja, pustil sem za seboj vse, vključno s takratno službo in, kakor vidimo v filmih, odšel z eno potovalko, ne da bi v Londonu poznal kogarkoli. Tam sem veliko igral, saj je bil to eden od ciljev. Nisem bil študiozen tip, nisem se zapiral in se zgolj učil, ampak sem hodil naokoli in skušal veliko igrati z različnimi ljudmi, snemati. Imel sem možnost igrati z zelo zanimivimi glasbeniki, ki so mi odprli poglede. V določenem trenutku sem bil tudi finančno postavljen pred izbiro, ali ostati v Londonu, si priskrbeti službo in biti 'vikend' glasbenik ali se vrniti. Ugotovil sem, da potrebuješ kar nekaj let, vsaj pet ali šest let vlaganja v svojo kariero, da se tvoje ime redno pojavlja in te začnejo vabiti. Glasbenikov je ogromno, in četudi si najboljši, te ne bo nihče poklical, dokler nisi dovolj časa prisoten, da te določeni krogi zaznajo.”

> Govorite o petih letih igranja po študiju?

“Ja, seveda. Med študijem igraš, kolikor lahko, saj imaš precej študijskih obveznosti. Po študiju sem ostal še eno leto in spoznal, da si bom razmere za delo, kot sem si ga zamišljal - snemati plošče, si urediti svoj snemalni studio, dobiti skupino glasbenih sodelavcev -, zlasti s finančnega vidika veliko laže ustvaril doma. Nekaj časa sem bezljal med Krasom in Londonom, a počasi sem se moral odločiti. A kakorkoli se odločiš, nikoli ne pustiš vsega za seboj. Vedno ostanejo poznanstva, nenazadnje pa je London z današnjimi letalskimi povezavami bliže kot kdaj prej. Leta 2010 sem se dokončno vrnil.”

> Je bil pristanek ob vrnitvi iz Londona trd? Marsikdo pravi, da ima že po nekaj tednih Londona ob vrnitvi svojevrstno depresijo.

“Jaz sem jo imel vsakič, ko sem prišel nazaj. Sicer pa je videti nekako tako, kot če si na avtocesti, kjer voziš v peti oziroma v šesti prestavi, če imaš tak avto, in naenkrat prestaviš neposredno v drugo. Ali pa če bi ti nekdo takrat potegnil ročno zavoro.”

> Kaj je bilo najtežje?

“Morda odnos. Na primer: bančna uslužbenka, ki ji poveš, da si glasbenik, te pri nas takoj vpraša: 'Že, ampak kaj zares počnete v življenju?' V Londonu pa je glasbenik cenjen poklic, kakor so vsi ostali. ”

> Že na začetku pogovora ste pa vendarle dejali, da pri nas ni tako slabo ...

“Svojih velikih prednosti se sploh ne zavedamo. Imamo pravo 'relax' državo - sploh nas ne bi smelo skrbeti. Imamo ugodno klimo, relativno neonesnaženo okolje, pijemo in jemo dobro … A vsi smo velikokrat pod stresom, ker se ženemo za nečim, ne da bi morebiti natančno vedeli, kam bi radi v resnici prišli. Slovenija je v resnici krasna dežela, imamo veliko naravnih danosti. V Londonu je džungla, moraš se boriti ...”

> No, marsikdo bi odvrnil, da se moraš tudi v Sloveniji zelo boriti.

“Seveda, saj ne pravim, da je tu vse zlato, a potreben je pogum. Tudi za to, da ne sprejmeš vsega, kar ti ponudijo. Včasih se ne smeš zadovoljiti, ampak se moraš vprašati, česa si resnično želiš. Pot je trda, ampak ni nemogoča. Najhuje, kar se ti lahko zgodi, je, da padeš na rit, kot malček. A on bo vstal, vztrajal in se naučil hoditi. Kmalu bo tekel. Kdor se boji padcev, se bo vedno plazil. Včasih moraš tvegati in slediti svojim željam. Predvsem se je treba nehati obremenjevati z drugimi.”

> S sosedovo kravo in njenim zdravjem?

“Ja, v Sloveniji tako radi razpravljamo o tem, kaj delajo drugi, da bi gotovo dosegli boljše odnose med ljudmi, če bi ves ta čas vložili vase. Ne, pri nas ni vse idealno, a tudi v Italiji, Angliji in še marsikje ni. Glede na naše danosti bi morali bolj verjeti vase in se angažirati, a ne tako, da 'potunkamo' druge. Pri nas se zaradi občutka ogroženosti marsikdo preveč ukvarja s tem, kako bi drugega onemogočil. Zakaj se sploh obremenjevati z drugimi?! Ustvarjaj svoje, delaj, osredotoči se na svoj cilj in vztrajaj, druge pa pusti, da počnejo enako.”

> Sklepam, da se ne preživljate zgolj z igranjem lastne glasbo.

“Sedaj učim v zamejstvu, na Glasbenimi matici v Trstu, pri Čedadu in pri Opčinah, kar mi omogoča ustvarjanje in snemanje plošč, ki si jih moram seveda sam plačati.”

> Prihajam s pogovora s samostojno ustvarjalko, ki sicer deluje na drugem umetniškem področju in pravi, da mora za preživetje precej “tezgariti”. Izraz ima že kar negativen prizvok. Kako je z vami?

“Izraz ni prav nič grd, je čisto resničen. Tako je. Če se hočeš popolnoma posvetiti svojemu ustvarjanju, moraš tudi tezgariti, odigrati kak koncert z drugimi, zaigrati kaj, nad čimer nisi stoodstotno navdušen …”

> Verjetno pa obstajajo tudi pri tem meje.

“Sam jih imam. Kolikor je mogoče, se izogibam 'cover' bendom, ki igrajo zgolj priredbe. Igram s tistimi, ki ustvarjajo izvirno glasbo. Igram z Enzom Hrovatinom, ki piše svoje skladbe. Igral sem na plošči Tomaža Nedoha, ki je tudi snemal svojo glasbo. Le pri kvartetu Denise Dantas, s katero sodelujem kot basist, ne igramo njenih izvirnih skladb, saj gre za brazilsko glasbo, a jo tako predrugačimo, da teh skladb ne doživljam več kot priredb. Vedno iščem ustvarjalnost, tudi ko igram z drugimi. Zame je pomemben tudi občutek, da ima ekipa glasbenikov, s katerimi igram, cilj. Ta pa ne more biti: naučimo se 50 skladb in gremo na poroke. Lahko razumem, da za preživetje skupina igra priredbe, a mora obstajati tudi nadgradnja, avtorsko ustvarjanje.”

> Plošča Instrumental soul že v naslovu pove, da bomo slišali instrumentalno glasbo.

“Že, je pa Instrumental soul tudi vokalni album, četudi brez besedila v določenem jeziku. Plošča je moj poklon duši in seveda ne gre za glasbeni slog soul. Sem velik ljubitelj instrumentalne glasbe in menim, da ima veliko povedati. Ne soglašam s početjem radijskih postaj, ki se ji najraje izogibajo.”

> Veliko ljudi jo povezuje s klasiko.

“Kar ni utemeljeno. Po drugi strani pa takoj pomislijo na jazz. Naredil sem album, ki ni ne klasika ne jazz. Vsebuje bolj elemente world music, etna, latino glasbe … Je zgolj instrumentalna glasba, v kateri se pojavi tudi vokal, ki pa je uporabljen kot instrument. Bom pa na prihodnji plošči, ki je večinoma že pripravljena, več prostora dal tudi besedilu. A to je že prihodnost.”

> Kako nastaja vaša glasba?

“Svojemu načinu rečem glasbeno risanje. Ko pride navdih, grem takoj v studio in posnamem vse v istem dnevu, zaigram na vse inštrumente in kasneje posnetke pošljem glasbenikom, ki nato zaigrajo na plošči. Seveda posnetek ni popoln ali 'spoliran', kot rečemo, ampak mi služi podobno kot slikarju skica. Zaporedje inštrumentov je naključno. Včasih vzamem najprej kitaro, se je pa že zgodilo, da sem se usedel najprej za bobne, dobil dober vzorec, ga posnel, in kasneje na tem zgradil skladbo. Po navadi ima struktura dve kitari, bas, bobne, kak vokal …”

> Kaj vas tako navdušuje pri instrumentalni glasbi?

“Fascinira me nekaj, na kar vsi pozabljajo - instrumentalna glasba je mednarodna. Ker ni besedila, jo vsi razumemo. Pri nas, v Nemčiji, Italiji, na Švedskem … To je zame velika prednost. Obenem pa te pusti sanjati.”

> Ker poslušalca ne usmerja z besedami?

“Ja, morda vas neka skladba ne bi peljala v smer, ki vam jo določa besedilo. Da ne bo pomote, seveda nimam ničesar proti besedilom, tudi sam tu pa tam kako napišem, a to ploščo sem se odločil posvetiti zgolj instrumentalni glasbi.”

> Je na vašo ljubezen vplival kak poseben glasbenik?

“Pravzaprav ne. Ne najdem enega imena, ki bi ga lahko poudaril. Res sem poslušal vedno veliko jazza, ki je predvsem instrumentalen, a ni bilo nikoli glasbenika, po katerem bi se resnično zgledoval. Po drugi strani sem vedno lahko vzel kitaro, posnel nekaj akordov, nanje nasnel še zvok ene kitare in ustvaril močno melodijo, ne da bi pri tem razmišljal o potrebi po besedilu.”

> Najbrž pa zato, kakor ste omenili, toliko teže pridete do radijskih postaj, kjer zlasti komercialne stavijo na preverjene vzorce, vas pa že težko uokvirijo, popredalčkajo ...

“Saj se niti ne trudijo. Se nas pravzaprav otepajo. Čim povem, da gre za instrumentalno glasbo, začnejo iskati izgovore ...”

> Spominjam se, da je pred leti tudi kitarist Teo Collori izdal instrumentalno ploščo, ki pa se je težko prebila na radijske postaje ...

“Ja, v Sloveniji je bilo narejenih veliko dobrih instrumentalnih albumov, a na drugi strani je komaj kaj posluha. Ploščo sem poslal na večino radijskih postaj. Na Radiu Koper me je gostila Mojca Maljevac, predstavili so jo na Valu 202 ...”

> Radijske postaje potrebujejo tako imenovane radijem prijazne skladbe.

“Saj! Prav na tej plošči je nekaj skladb, ki tako po dolžini kakor po drugih kriterijih popolnoma ustrezajo radijskim postajam. Res so prijazni, nič ni na njih takega, kar bi strašilo poslušalce. (smeh) Vprašanje pa, ali se bodo vrteli. Morda je res na drugi strani strah, za katerega pa ne vem, od kod izhaja ... Morda gre res za to, da si ne upajo sanjati. Ljudje prav hočejo, da jim poveš, kaj morajo početi. Čim jim pustiš svobodo, jim daš poslušati skladbo in jim pustiš, naj si sami mislijo, kar želijo, jih je že strah in zahtevajo, da jim usmeriš misli.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---