Zadnje odpotovanje

Občinstvo, ki se je prejšnji četrtek zbralo v Kinu Šiška, da bi se poklonilo spominu na Tomaža Pengova, je pomagalo uresničiti dva cilja.

Prvi je počastiti spomin na nedavno preminulega kantavtorja. Drugi pa s prispevkom v sklad pomagati prijateljem Tomaža Pengova zaokrožiti njegovo umetniško dediščino, iz odkruškov in odbleskov spomina sestaviti kolikor toliko pregledno zgodbo o letih in desetletjih samotarskega trubadurja, ki mu “ni bilo mar publicitete”, kot v priložnostni zgibanki ob hommageu piše Gregor Bauman. Kljub temu so reflektorji v Kinu Šiška glasno svetili in pod njimi se je zvrstila, kot se je izrazila kantavtorica Ksenija Jus,“smetana slovenske glasbene scene”. “Tomaž bi nas bil vesel,” je večer zaokrožil Jani Kovačič, ki je bil med pobudniki potovanja skozi Pengovov glasbeni in besedni svet. Kovačič je tudi začel večer z intimno in preprosto izvedbo pesmi Pomisli. Prvi akord na kitaro pa je zazvenel pod prsti Boštjana Narata, ki je zvesto izvirnemu vzdušju pesmi zapel Pengovovo morda najbolj prepoznavno V nasmehu nekega dneva. Primorski rokerji Ana Pupedan so strastno zapeli Vrtna vrata, Severa in Gal Gjurin sta ob klavirju interpretirala Bila sva vse, kar sva imela. Pesem Škrat Tom so zapeli mladi glasbeniki iz zasedbe Hulahoop, Ksenija Jus pa je svojo uporniško energijo dala pesmi Črna pega. V drugem delu so oder zavzele legende: uvedel jih je Vlado Kreslin, ki je zapel Pengovovo Cesto. Takoj za njim pa je Potovanje nespečnih v bluzovski maniri interpretiral hrvaški kantavtor Drago Mlinarec. Zaključek večera je pripadel Tomaževim sopotnikom iz znamenite zasedbe Salamander. Poklon je snemala tudi nacionalna televizija, torej si je mogoče obetati, da ga bomo v kratkem lahko zasledili na sporedu (po možnosti ne pozno ponoči). VESNA HUMAR

---