Kolikokrat zakričimo “Ne!”?

Prvih pet otrokovih besed je mama, ata, mogoče avto, baba (kot babica) in takoj zatem odločen NE. Pri prvem otroku sem se tega zelo ustrašila. Prve besede so namreč tiste, ki jih otrok res pogosto sliši.

Premislite za trenutek: “ne” je res pogostokrat v našem besednjaku: Ne! Tole se razbije. Ne! Se lahko polomi. Ne! Vroče. Ne! Nevarno. Ne! Pusti. In tako naprej. Ne tega ne onega, tistega tretjega pa sploh ne. Joj, prejoj, hitro umaknimo, da se kaj ne zgodi. Pri prvem otroku se človek še uči. Naenkrat začne umikati vrednejše in nevarnejše stvari više, kjer jih otrok ne more doseči. In še više, ko jih že doseže in zna tudi splezati, da jih doseže. Potem se človek nauči, da določene stvari pač umakne v drugi prostor, na podstreho, nekam, kjer niso na dosegu otroške roke. (Včasih tudi pozabi nanje in potem po desetih letih ugotovi, da jih sploh ne potrebuje.)

Ko sem takole pri prvem otroku vse police, omarice in predale pri tleh izpraznila in vanje namestila otrokove igrače ali takšne neškodljive stvari, je bila zadeva vsaj začasno rešena. Med kuhanjem, na primer, je otrok iz spodnjega predala lahko vzel razne prazne rolice toaletnega papirja, na spodnji polici so bili v košari tudi plastični lončki. Če mu je bilo to premalo zanimivo, sem takoj ponudila kuhalnico, da je mešal in mešal ... S takšno zaposlitvijo sem si “kupovala” mir vsaj za deset minut. Pri drugem otroku in vseh nadaljnjih so se zadeve zapletle. Ne! Pusti kocke! Ne! Pusti progo, ne sestavljanke, pa tako sem se trudil(a). Ueeee. Mamiiiii! ...

Za božjo voljo, lahko ta mala(i) sploh kaj prime v roke, se lahko s čim sploh igra? Celo igrače za dojenčke postanejo ta večjim naenkrat tako silno nenadomestljive, da mi včasih zavre kri. Sivih las nima smisla več omenjati. Nič ne rečem, takih dogodkov je pri nas še vedno precej. Ampak naučili smo se, da pri majhnih najbolj deluje predvidevanje. Ko se najmlajša nevarno približuje gradbenemu konstruktu lesene proge, ji hitro damo v roke nekaj kosov proge, naj jo nekje sama sestavi. Hitra preusmeritev pozornosti je ključ do uspeha.

Otrok lahko sodeluje pri marsičem, ne da bi bilo potrebno zakričati tisto nemogočo besedo. Recimo, pomaga mami pri kuhanju, mešanju, ob budnem maminem očesu, se razume. Meni najraje pomagajo pri tehtanju sestavin ali zlaganju živil v omaro. Tudi očeta lahko spremljajo pri delu, na primer, da mu držijo kladivo, žeblje ..., da jih slučajno ne bi kje izgubil ali založil. Si upate pripomniti, da to ni pomembna naloga? “Ne” naj ostane za tiste res nevarne trenutke in takrat jo bo otrok gotovo razumel. Drugače pa raje kot “ne” poiščimo, kaj bi lahko bilo “ja”.MOJCA KOMAN, univ. dipl. inž. živ. tehn., mamica petih otrok (mamakuha@mojcakoman.com)

---