Od hip hopa do melanholičnega optimizma

Daniel Vezoja je kantavtor, ki prihaja iz Brežic. Po razpadu bivše skupine TrainStation je začel samostojen akustičen projekt. Od izdaje prvega singla je imel veliko nastopov tako v tujini kot tudi doma, svoje ustvarjanje pa je sedaj strnil v prvem solo albumu Where The Light Resides.

Posnet je bil v Dublinu, s katerim je Vezoja močno povezan. Producent plošče, ki jo bo glasbenik predstavil 14. januarja v Pinelini dnevni sobi v Ljubljani, je Gavin Glass, priznani glasbenik in radijski voditelj z Irske. Kot pravi Vezoja, album stilsko verjetno pade v to, kar danes imenujejo americana, najbolje pa zveni ponoči.

> Pravite, da gre pri vaši glasbi za melanholični optimizem. Zakaj ravno ta kombinacija otožnega in pozitivnega?

“To je bil samo moj poskus opisa vzdušja, ki ga meni pričara glasba na albumu. Je pa to zgolj moj osebni občutek. Zavedam se, da so vtisi pri drugih lahko zelo drugačni. Na 'zakaj' težko odgovorim. Delno je mogoče povezano s samimi temami v pesmih, pa tudi drugače mi je blizu glasba, ki je nekako vmes med tema dvema poloma.”

> Kateri glasbeni slogi vam sicer najbolj ležijo?

“Tako poslušalcu kot tudi glasbeniku mi jih je všeč veliko. V različnih obdobjih so v ospredju različni. So me pa od nekdaj bolj kot določena zvrst zanimale same pesmi. Dober komad namreč lahko deluje v različnih slogih. Tako da so mi v tem smislu stili dokaj arbitrarna stvar. Če vseeno poskušam bolj konkretno odgovoriti na vaše vprašanje, so mi od nekdaj najbolj blizu glasbeniki, kot so Bob Dylan, Leonard Cohen in Tom Waits ...”

> Kako vas je našla glasba? Kdaj in zakaj ste, denimo, začeli igrati kitaro?

“Ko sem bil star 13 let, sem se nekega dne vrnil iz šole domov in v kotu je bila akustična kitara. Kupil jo je oče po nekem trenutnem vzgibu, saj je tudi sam v najstniških letih malo igral. Sam inštrument me je takrat zelo fasciniral in sem si ga zaželel naučiti igrati. V tistem obdobju sem, najbolj zaradi samih besedil, večinoma poslušal hip hop glasbo, tako da sem imel sprva težavo, katere pesmi igrati, saj v teh komadih ni bilo kitar. Malo kasneje sem v nekem filmu slišal pesem Boba Dylana, ki me je čisto obsedla. To je bila končno tudi glasba, ki sem jo lahko igral na kitaro. Tako se je s slednjo nekako začelo. Za pisanje svojih pesmi pa so me na začetku navdihnili Beatli.”

> Kaj uvrščate med vaše največje glasbene mejnike doslej?

“Na zelo osebni ravni so to določeni komadi, ki sem jih napisal, ko se mi je pač zazdelo, da je moje pisanje pesmi prišlo na novo raven. Na malo manj osebnem sta verjetno tale album in celotna zgodba o njegovem nastanku.”

> Vaša angleščina, še posebej dikcija, je zelo dobra. Zakaj ste jo izbrali za svoje ustvarjanje?

“O, hvala, kljub temu mislim, da imam še nekaj prostora za izboljšave. Ne vem, ali je bila ravno zavestna izbira. Glasba, ki mi je bila všeč, je pač bila v angleščini in sem jo mogoče sprva avtomatično dojemal kot jezik glasbe. Sem se pa kasneje kar dosti ukvarjal s tem. Ne strinjam se z mitom, ki včasih kroži pri nas, da je lažje delati v angleščini. Pri dobrem pisanju moraš biti pogumen z besedami, in kljub temu da je ta jezik povsod okrog nas, vseeno ni naš prvi. Sam se dobro zavedam, da pišem v jeziku Dylana in Cohena. Mi pa ustvarjanje v angleščini omogoča nastope tudi zunaj Slovenije.”

> Kako nastajajo vaše pesmi?

“Načeloma ni nekih pravil. Včasih je osnovna ideja pesmi zelo jasna in nastanejo hitro. Drugič moram čakati, da nek zametek ideje dozori. Enkrat se začnejo z besedilom, drugič z neko linijo na kitari. Najraje pa imam, kadar pride vse naenkrat - besedilo, melodija in ostalo. Je pa to zelo redko. Večinoma imam neko osnovno idejo in potem traja, da se razvije do oblike, ki mi je všeč.”

> Redno se vračate v Dublin, tam ste tudi že marsikaj posneli. Kako je prišlo do te vezi?

“Prvič sem bil tam po naključju, ko sem kupoval akustično kitaro. Takrat me je kolegica peljala na glasbeni večer in sem se enostavno zaljubil v to sceno. Potem sem se ob prvi priložnosti vrnil z namenom, da bi tudi sam tam igral. Ker so bili odzivi zelo dobri, sem se vračal. Na enem izmed teh obiskov je tudi padla ideja, da bi mogoče tam tudi kaj posnel. Sprva je bila ta zamisel zelo skromna - bolj želja po drugačni izkušnji. Bilo mi je pa zelo všeč, saj sem srečal ljudi, ki imajo radi enako glasbo kot jaz in jo tudi redno igrajo ter snemajo. Ko sem končno našel Gavina Glassa, je bil moj prvi namen posneti le dve, tri pesmi. Vendar sva se tako ujela, da sem se po drugem dnevu odločil za snemanje celega albuma.”

> Na Irskem veliko nastopate. Kako se tamkajšnje občinstvo razlikuje od slovenskega?

“Odzivi so pri obeh načeloma zelo pozitivni. Razlika je mogoče v tem, da sem na Irskem večkrat slišal kakšne odzive glede besedil. To je logično, saj so pesmi v njihovem jeziku.”

> Prihajate iz Brežic. Koliko je lokalno okolje vplivalo na vaše ustvarjanje?

“V obdobju, ko sem še živel tam, zelo močno. V času srednje šole je bil Mladinski center koncertno izjemno aktiven in tam sem imel priložnost videti kup odličnih koncertov. Kljub temu da so Brežice zelo majhno mesto, je od tam nekaj vrhunskih glasbenikov. Ker smo bili kolegi, sem imel priložnost viseti na mnogih vajah drugih bendov. Od tega sem se ogromno naučil. Prav tako pa v Brežicah živi Dror Orgad, fantastičen glasbenik, pri katerem sem se nekaj časa učil kitaro, pa tudi ogromno stvari o glasbi. Ne smem pozabiti tudi na TrainStation, to je skupina, ki smo jo ustanovili s kolegi konec srednje šole.”

> Kakšen veseli december vas čaka?

“Nimam nobenih posebnih načrtov. Trenutno sem še zelo zaseden z dejavnostmi okoli izida albuma. Vseeno pa se bo našel čas za druženje s prijatelji ob dobri glasbi.”

> Album boste predstavili januarja. Kaj se bo dogajalo?

“Ob tej priložnosti se mi bo na odru pridružilo nekaj prijateljev. Z mano bosta Pija Vidmar na violini ter Dejan Slak na Wurlitzerju in orglah, pride pa tudi Joanna Marie iz Dublina, s katero sva na albumu posnela dve pesmi.”

> Kakšni pa so še drugi glasbeni načrti in želje za vnaprej?

“V naslednjem letu bo večina dejavnosti usmerjena v promocijo albuma. Načeloma pa so cilji vedno enaki: čim več pisati, postati še boljši v tem, kar počnem, in čim več igrati pred ljudmi.”

Polona Ambrožič Bombek

---