Likovni kameleon na solinah

V galeriji Insula 29. leto delovanja zaključujejo s solinami, kakor jih vidi, čuti in v likovno govorico preobraža Izolan Damjan Lakošeljac. “Soline so mi blizu, rad jih imam. Z bratom sva nekaj časa obdelovala solno polje na Strunjanskih solinah in takrat sem jih spoznal še drugače. Iz prve roke,” se nasmehne in pristavi, da so na razstavi, ki so jo v izolski galeriji odprli predsinočnjim, na ogled motivi s Sečoveljskih solin.

IZOLA > “V solinah delo še vedno teče tako kot pred 500 leti. Tja tehnologija ni vdrla in svojih prinesla bližnjic. Delati je treba fizično, velikokrat tudi premišljeno in počasi, ter biti v stiku z naravo, ki velikokrat nima milosti. To izkušnjo sem dobil v Strunjanskih solinah, da upodobim sečoveljske, pa sem se odločil, ker imajo več znanih motivov in vedut,” Damjan Lakošeljac pripoveduje ob triptihu, na katerem drug ob drugem sobivajo kanal Giassi, kanal Grande in Jernejev kanal.

Likovna umetnost je v njegovo življenje vstopila že zgodaj. Rad in z veseljem je risal in slikal že v osnovni šoli: “Takrat me je spodbujala učiteljica likovnega pouka Aralena Zakonjšek, zgledoval pa sem se po sošolcu Edvinu Dobriloviću, ki je kasneje tudi profesionalno stopil na to pot in postal akademski slikar.”

Izjemen likovni talent

Lakošeljacu, ki je samouk in po besedah kustosa razstave Dejana Mehmedoviča izjemen likovni talent, so pri spoznavanju s svetom likovne umetnosti pomagali še Luciano Kleva, Boris Benčič in Mira Ličen Krmpotič. Pri restavratorskem delu z njo se je naučil uporabljati barvne pigmente; uporabil jih je tudi v ciklu Soline.

Del, ki jih Lakošeljac predstavlja na razstavi v Insuli ne moremo opredeliti zgolj kot slike - nastajajo namreč na križišču, kjer se srečujeta kiparstvo in slikarstvo. Ti objekti gledalcu prek materialov, barv in form nosijo pripoved o solinah, o delu v njih in življenju z njimi.

V ciklu Soline razgrinja svojo interpretacijo solin, ki se ne ustavlja pri želji, da bi soline upodobil realistično. Pripoved in vsebina njegovih del je precej širša: “Sonce, veter, morje in sol so vsak s svojim lepim, a hkrati tudi krutim obrazom, zaznamovali življenja ljudi, ki so skozi stoletja s težaškim delom pridobivali 'belo zlato'. Ti ljudje so ustvarili krajino, solinska polja, kanale, kamnite hišice … In o tem nam pripovedujejo predstavljene slike Damjana Lakošeljaca. Lepota, a hkrati trud, trdnost v boju za preživetje, se odražajo v svetlečih in dovršenih površinah, ki pa jih prekrivajo ostre, precej grobe linije reliefnih trakov, škatlasti objekti ...” ocenjuje likovni kritik Dejan Mehmedovič.

Od solin proti človeku

Damjana Lakošeljaca soline še vedno privlačijo, a ta hip ga mika korak v popolnoma drugačen svet - k upodabljanju človeške figure. Zanj je poseben izziv, da se preizkuša v različnih likovnih slogih in tehnikah. Ko jih osvoji, zadiha z njimi in - skoči drugam. In se tam - kot kameleon - povsem zlije z novim likovnim okoljem. To, da je na tak način neulovljiv, mu je všeč: “Res je zabavno, ko mi kdo reče - veš, videl sem tvojo sliko, pa te nisem prepoznal.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---