Poklon Babičevim predhodnikom

V februarju so mediji posvetili veliko pozornosti 100. obletnici rojstva gledališkega in filmskega režiserja ter igralca Jožeta Babiča. V njegovi rojstni vasi Povžane v Brkinih so mu odkrili spominsko ploščo, v Novi Gorici so pripravili okroglo mizo, nacionalna televizija in Kinoteka sta predvajali njegove filme ... Vse to si je Jože Babič nedvomno zaslužil. A gledališko življenje v Novi Gorici se ni začelo šele z njegovim prihodom.

Andrej Jelačin (v sredini) kot Matiček v Linhartovi komediji Ta 
veseli dan ali Matiček se ženi, ki so jo zaigrali ob otvoritvi 
gledališke dvorane v Solkanu.
Andrej Jelačin (v sredini) kot Matiček v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki so jo zaigrali ob otvoritvi gledališke dvorane v Solkanu. 

Ob obeležitvi 100. obletnice rojstva Jožeta Babiča je široka javnost dobila vtis, da pred Babičevim prihodom v Novi Gorici o gledališkem življenju ni bilo ne duha ne sluha. Kakor da bi tudi vsa dotedanja tamkajšnja gledališka scena bila povezana le in samo z njegovim imenom in z ustanovitvijo Primorskega dramskega gledališča. Kar je seveda daleč od resnice.

Pot je tlakoval Rudi Hönn

Med prvimi, ki je v Novi Gorici tlakoval - resda polprofesionalno - pot gledališču, je bil nedvomno zanesenjak in gledališki pionir Rudi Hönn. Entuziast, da mu ni para, ki se ga danes nihče ne spomni niti z besedo, čeprav bi si zaslužil spomenik. Najprej je vodil Gledališče Slovenskega Primorja v Postojni, kjer je doživljal z njim in ob njegovi razpustitvi pravo kalvarijo. Ko je Primorska najbolj potrebovala slovensko besedo, ga je oblast brezobzirno ukinila. In ta mož jeklene volje, z umetniško dušo, se je nekega dne leta 1955 znašel v Novi Gorici, ali bolje rečeno v Solkanu, z idejo, da bi tam ustanovili za enkrat vsaj polprofesionalno gledališče.

On je začel dobesedno iz nič. Na njegovo pobudo je občina ustanovila Mestno gledališče Nova Gorica, ki se je pozneje uveljavilo bolj pod imenom Goriško gledališče, s polprofesionalnim statusom. Ker ni bilo primerne dvorane, so prvo premiero Celjske grofe odigrali v veliki sejni dvorani Okrajnega ljudskega odbora v Novi Gorici. V Solkanu pa se je začela adaptacija dvorane v Čadeževi hiši pod vodstvom inženirja Nika Matula. V tisti dvorani sem se preizkusil kot igralec že leta 1951 v okviru KUD Jože Srebrnič. Vsa Hönnova prizadevanja sem budno spremljal kot študent igralske akademije. V sezoni 1957/58 je bila slavnostna otvoritev dvorane z Linhartovim delom Ta veseli dan ali Matiček se ženi. In takrat sem se kot prvi šolani igralec predstavil občinstvu v vlogi Matička. Goriškemu gledališču sem od takrat dalje ostal zvest celih deset let, v izredno težkih in nečloveških razmerah, z desetinami in desetinami gorečih sopotnikov, ljubiteljev gledališke umetnosti, tako rekoč do prihoda Jožeta Babiča leta 1969.

Idealizem brez primere

V bridkem spominu mi je ostalo na stotine premraženih večerov v neogrevanih dvoranah, polnih navdušenih gledalcev, ki so z rosnimi očmi spremljali dogajanje na odru, čeprav je tudi njih zeblo. Nikoli ne bom pozabil neštetih večerov, ko smo šli po predstavah lačni spat, saj takrat gostilne niso nudile hrane, nas samske pa so čakale gole in v glavnem hladne sobe. Danes mi je skoraj nerodno pisati o tem, saj se bo komu zdelo, da je vse to izmišljeno. Direktor Rudi Hönn in njegova soproga sta nam v zaodrju večkrat kuhala čaj, včasih tudi klobase za večerjo. Zadružni domovi, v katerih smo gostovali, so bili v glavnem nedokončani. V Kobaridu, na primer, je skozi neometane stene med zidaki burja nosila snežinke na oder. Mlade igralke v tankih bluzicah, pomodrele od mraza, pa so na odru zatrjevale, kako jim je vroče, ker je tako zahtevalo besedilo igre.

Za Rudijem Hönnom je prišel k nam za direktorja še en entuziast, slavist prof. Darij Bratoš. Nobena še tako huda zima nas ni zaustavila. Celo drva smo vozili s seboj med kulisami na gostovanja, da so odrski delavci pred prihodom igralcev zakurili peč, če je sploh bila. Tako da smo vsaj simbolično videli plamen. A glavni plamen je bil v nas samih, ki smo pred seboj videli nabito polne dvorane hvaležnih in žarečih obrazov primorskih ljudi, ki so po dolgoletnem zatiranju hrepeneli po slovenski besedi.

Spominjam se igralke honorarke, ki je vstala iz postelje z gripo in šla odigrat predstavo Mandragola v Kostanjevico na Krasu. Tam je v neogrevani dvorani staknila pljučnico in doma obležala celih 30 dni. To je bil idealizem brez primere. Profesionalnemu jedru se je kot drugi šolani igralec priključil Sergej Ferrari, velik gledališki zanesenjak. Rad bi izpostavil, da so naše predstave režirali renomirani profesionalni režiserji. Ko je zmanjkalo denarja, pa sem kot režiser, zlasti za komedije, vskočil jaz ali kdo drug iz domačega kroga. 80 odstotkov naših predstav je bilo odigranih na terenu, saj je mesto Nova Gorica takrat šele nastajalo.

S Sergejem Ferrarijem sva bila tudi organizatorja predstav. Prevoze smo lovili in “fehtali” pri Avtoprometu Gorica. Šoferji ob sobotah in ob nedeljah niso hoteli voziti. Telefoni in avtomobili so bili takrat redki. Mi pa smo v sezoni vsak tretji dan gostovali. Od 120 predstav jih je bilo približno 100 na terenu.

Misijonarji slovenske besede

Za prof. Bratošem so za direktorja gledališča imenovali mene. Vodil sem ga šest let. Prevzel sem tudi organizacijo gostovanj. Izgube ob koncu leta nismo poznali, saj bi nas sicer ukinili. Zato pa so bile naše plače in honorarji naših sodelavcev sramotno nizke. Počutili smo se kot nekakšni misijonarji slovenske besede. Ker nismo delali zaradi denarja, smo dejansko bili srečni reveži. Okraj Gorica nas ni hotel uslišati, da bi prevzel soustanoviteljstvo. Ostale občine, razen Nove Gorice, so se tudi otepale soustanoviteljstva. In tako smo akterji, profesionalni in honorarni sodelavci, ostali nekakšni ujetniki lastne predanosti gledališču in nemočni.

Po desetih letih nemogočih razmer in nerazumevanja sem se začel globlje zavedati, da smo postali za vladajočo garnituro nekak izkoriščani inventar. Ko se drugim gledališčem ni niti še sanjalo o sponzorjih, je nas oblačila, na primer, Tekstina iz Ajdovščine, Meblo je prispeval les za kulise, Tiskarna v Šempetru je sofinancirala gledališki list, tovarna Jelen iz Tolmina je prispevala svoje čevlje ...

Višji umetniški nivo

Potreboval sem svež zrak in novo okolje. Na povabilo takratnega župana Kopra Mira Kocjana in Tomaža Bizajla, nekdanjega ministra za kulturo v Kavčičevi vladi, ki sta spremljala moje delo, sem dobil ponudbo za direktorja Globus filma v Kopru. Vsestransko prekaljen in preizkušen sem ponudbo sprejel in zame se je v Kopru začela nova pomlad na vseh področjih.

Takoj smo zgradili novo kinodvorano. Z nagrajencema Prešernovega sklada za animirani film Konijem Steinbacherjem in Janezom Marinškom smo ustanovil prvo Filmsko gledališče v Sloveniji ... Za moje delo na področju kulture sem prejel tudi nagrado Mestne občine Koper. In takrat je v Novi Gorici bila zares pred vrati kriza, saj takega norca, ki bi še naprej uspešno vodil gledališče z dotedanjim denarjem, niso imeli na zalogi.

K streči se je tam znašel Jože Babič, ki je razmere dobro poznal, saj je leto prej pri nas režiral. Bil je brez rednega angažmaja. Vedel je, da bo imel kje sedeti in s čim začeti. Oblasti je postavil pogoj, ali več denarja ali pa gledališča ne bo. Kot je bilo slišati na nedavni okrogli mizi, je uspel zato, ker naj bi imel dobre stike med vodilnimi v državi.

Upam si domnevati, da takratni novogoriški odborniki kljub njegovemu imenu ne bi dvignili rok za toliko več denarja, če takratno gledališče ne bi bilo usidrano v srcih številnih gledalcev, zlasti na podeželju. Z mnogo več denarja je obdržal dotedanje profesionalne igralce, nastavil je nekaj dotedanjih honorarcev in pripeljal nove profesionalce. Razširil je upravo gledališča, tehnično osebje in nekatere druge službe. Ustanova se je preimenovala v Primorsko dramsko gledališče. Jože Babič je le nadaljeval naše delo in ga z več denarja dvignil na višjo umetniško raven.

Plejada znanih in uveljavljenih imen

Gostovanja na terenu so se postopno krčila. Gledališče se je osredotočilo na center. V mojem gledališkem desetletju so bili naši glavni ljudje zunanji sodelavci. Kostumografinja Marija Kobi, scenograf Vladimir Rijavec s televizije, arhitekta Niko Matul in Viktor Molka, takrat vodilni ustvarjalci v Sloveniji. Kot režiserji so se pri vas zvrstili, če naštejem le glavna imena: Modest Sancin, Hinko Košak, Majda Skrbinšek, Viktor Molka, Marija Šeme, Adrijan Rustja, Jože Babič, Janez Drozg, Andrej Stojan in celo Andrej Inkret je pri nas režiral. O kakovosti posameznih naših takratnih predstav priča dejstvo, da prvakov Ljubljanske Drame, Staneta Severja in Borisa Kralja, ni bilo sram gostovati v Novi Gorici pri goriškem ansamblu v vlogah Kantorja in Maksa v Cankarjevi drami Kralj na Betajnovi.

Na okrogli mizi so ugotovili, navajam, “edina zamisel, ki morda še ostaja kot naloga za to in prihodnje generacije, je potisniti gledališče čez mejo”. Rad bi poudaril, da so pod mojim vodstvom in še prej, pod vodstvom prof. Bratoša, taka gostovanja Goriškega gledališča v stari Gorici v sosednji Italiji bila in to kar nekaj let zapovrstjo. Podprta celo iz republiškega proračuna. Z nemajhnimi težavami na carini. Gostovali smo v dvorani Pri zlatem pajku, kjer nas je gostoljubno sprejemala neutrudna kulturna delavka Jožica Smet. O teh gostovanjih pa je za Primorski dnevnik vestno poročal pokojni novinar Gorazd Vesel.

1000 predstav že pred Babičevim prihodom

Jožeta Babiča sem dobro poznal in ga kot ustvarjalca tudi izredno cenil. Zato sem ga tudi angažiral. Pa ne samo to; leta 1967 me je vzpodbudil, da sem napisal takrat prvi primorski satirični kabaret Prepih. Babič ga je pri nas tudi zelo uspešno zrežiral. Odkupila sta ga tako radio kakor tudi televizija. S komedijo Mandragola v moji režiji je gledališče gostovalo v Postojni, Kopru, Radovljici, v Ljudskem gledališču Celje, v gledališču Tone Čufar na Jesenicah in drugod. Sicer pa sem svojo gledališko in življenjsko pot opisal v knjigi Vse moje ljubezni - spomini Tonija Karjole.

Pred prihodom Jožeta Babiča na čelo teatra je imelo Goriško gledališče za seboj že približno 1000 predstav. V zadnji polni sezoni mojega vodenja pred njegovim prihodom je gledališče odigralo 124 predstav. Na repertoarju pa je bilo rekordno število del, nekaj tudi iz prejšnje sezone. Za otroke: Čarodejni Mangovi listi in Dve vedri smeha; komedije: Mrtvi ne plačujejo davkov, Mandragola, Pesem s ceste in Igra v krčmi; drama Kolesa teme, Partizanski miting; kolaž I. svetovna vojna ob Soči v sliki in besedi in satirični kabaret Prepih 67. Imeli smo 27.194 gledalcev. Dotacija občine je znašala 20,206.100 dinarjev. Naši lastni dohodki pa so dosegli 15,125.108 dinarjev. Kdor se količkaj spozna na gledališče, bo dobro vedel, kaj ta razmerja med dotacijo in lastnimi dohodki pomenijo.

Vodenje teatra in vseh gostovanj na terenu skozi šestletno obdobje je vodila uprava, ki sva jo sestavljala jaz in tajnica, ki je bila tudi računovodkinja obenem. To je bila vrhunska šola racionalizacije in predanosti, ki se ne more ponoviti nikoli več. Navdahnil nas je trenutek potreb in časa, ki smo ga živeli. Zato se v tistih časih nisem razdajal samo jaz.

Ker sem še dolgo let ostal na vodstvenih položajih v kulturi in sem spremljal dogajanje tudi v gledališčih, kjer je ustvarjalna fantazija umetnikov neskončna, proračun pa omejen, sem prišel do zaključka, da bi nekatera vodstva gledaliških hiš nujno potrebovala tudi kakšen seminar o umnem gospodarjenju.

Ob zaključku teh razmišljanj, za katere sem se odločil z veliko težavo, bi rad poudaril, da s tem nisem kakorkoli želel zmanjšati vloge in pomena Jožeta Babiča v slovenskem kulturnem prostoru. Saj o njem zgovorno govorijo njegova dela. Oglasil sem se samo in predvsem zaradi zgodovinske resnice, ki je bila tokrat hote ali nehote zamolčana. To so od mene, kot enega redkih še živih pričevalcev, pričakovali in tudi zahtevali moji nekdanji sodelavci in sodelavke. To sem storil tudi iz pietete do že preminulih soustvarjalcev in sopotnikov, ki so v povsem drugačnih razmerah postavljali temelje temu, kar danes s svojo vsebino in z imenom SNG Nova Gorica predstavlja. Kar je velika zasluga tudi Babičevih naslednikov.

ANDREJ JELAČIN, nekdanji direktor Goriškega gledališča


Najbolj brano