Neznani slikar zemlje

Tone Lapajne (1933-2011) je bil v zadnjih letih življenja tesno povezan s slovensko Istro. Na svoja velika platna, kjer namesto barv sobivajo različni odtenki zemlje, je leta 2004, ko se je udeležil prve multimedijske delavnice Genius loci Lera, naselil solinsko blato in sol ter jim tako dodal belino. A opus umetnika, ki ga širša javnost pozna predvsem kot “tistega, ki je slikal z zemljo”, je bogat in izjemno raznolik. Ustvarjalne vrhunce njegove umetniške poti, tudi tiste manj znane, predstavlja razstava Spomin zemlje, ki so jo v petek odprli v piranski Mestni galeriji.

PIRAN > Retrospektivo del Toneta Lapajneta sta zasnovali kustosinji Muzejev in galerij mesta Ljubljane Marija Skočir in Barbara Savenc in je bila pred kratkim na ogled v ljubljanski galeriji Jakopič. Postavitev v Mestni galeriji vključuje nekoliko manj del kot ljubljanska, a gledalcu vseeno učinkovito približa opus umetnika, ki je bil, tako kot pesnik Tone Pavček, stalen in najbolj prepoznaven udeleženec delavnice Genius loci na Sečoveljskih solinah.

Železo, les, beton

“Bil je izjemno zanimiva osebnost,” poudarja Marija Skočir. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je pri profesorjih Karlu Putrihu in Borisu Kalinu leta 1961 diplomiral iz kiparstva, tri leta pozneje pa končal še specialko. Kot kipar je ustvaril obsežen in pomemben, a doslej malo znan opus skulptur iz železa, lesa in betona, ki je po oceni kustosinj bistven del njegove ustvarjalne poti. Že ob koncu specialke je naredil izjemni figuri Barjanca v betonu in Kentavra iz varjenega železa.

Še manj znana je Lapajnetova tako imenovana neokonstruktivistična faza, ki je bila sicer kratka in zanj osebno morda ne najbolj izpolnjujoča, a po mnenju kustosinj iz današnjega vidika učinkuje kot središčna točka, iz katere so pognale prej omenjene skulpture ter cikel asociativne figuralike v lesu. Ta dela je leta 1976 predstavil v galeriji Jakopič in za razstavo prejel nagrado Prešernovega sklada. Pomemben del njegove ustvarjalnosti predstavljajo tudi graverske miniature z začetka njegove umetniške poti, monumentalne javne plastike pa tudi scenografija in rekviziti za gledališče.

A še preden je nastalo najslavnejše poglavje njegove umetniške zgodbe - slike, ki jih je ustvaril iz barjanske zemlje - je zemljo že uporabljal. “Pred nekaj leti sem začel prekrivati ozadje lesenih reliefov s črno barjansko zemljo iz Kozlerjeve gošče. Da bi jo nanašal na platno, tako kot danes, tega si nisem mogel misliti,” je zapisal in dodal natančen opis tistega, kar je odkril 1. maja 1978: “Pred tovarno so ležali kupi sveže izkopane zemlje. Da je ta zemlja lep, svetel oker, se pravzaprav še zavedal nisem. Hitro sem vzel večjo grudo in jo ucvrl v atelje. Hlastno sem zamešal črno zemljo, ki sem jo imel pripravljeno za nanašanje na ozadje lesenih reliefov, s tem okrom in dobil sem lepo zeleno. Poleg nje sem položil samo čisti oker in ob njej samo čisto črno. Imel sem tri barve. Ne morem opisati, kako je bila moja otroška pogruntavščina efektna.”

Čutil je zemljo

Leta 1978 je tako zares stopil v slikarstvo in z lastno tehnologijo, utemeljeno na zemlji, ustvaril najprepoznavnejši del svoje umetniške poti. “Tone Lapajne sodi med tiste umetnike, ki tako zelo plemenitijo naš prostor, da se nam njihova dela zdijo samoumevna, zrasla z nami, našim življenjem in našo pokrajino,” je v nagovoru med drugim dejala državna sekretarka z ministrstva za kulturo Damjana Pečnik, ki je razstavo tudi slovesno odprla. “Tone Lapajne je čutil zemljo, s katero je ustvarjal, vedno je govoril tudi, da je zemlja tisto, k čemur se vsi povrnemo,” je o Lapajnetovi tesni povezanosti s snovjo, ki jo je izbral za svojo barvo, povedala Marija Skočir. Kustosinja umetnika doživlja tenkočutnega individualista, boema, ki je v dialogu z izbranim materialom, v katerega je kot rdečo nit vpletel svojo lastno, nemirno tlečo osebno zgodbo.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---