Sožitje med telesom in duhom

“Kiparstvo Pina Auberja izhaja iz občudovanja stvarstva in iz prvinske potrebe, da človeška domišljija podobam iz okolja poišče pomene,” je risarja in rezbarja v torek na odprtju razstave Človek(ova) narava v Tolminskem muzeju predstavila umetnostna zgodovinarka Monika Ivančič Fajfar. Auber je tudi športnik in kljub letom še skače z višin v vodo. To je zaznati tudi v njegovih skulpturah, ki bodo na ogled do 11. maja.

TOLMIN > Med številnimi razstavljenimi umetninami najdemo človeška telesa, skakalce v vodo, gimnastičarje, ki razkazujejo mišice, kite in žile. To ne preseneča, saj je bil Pino Auber učitelj gimnastike. Pozna, spoštuje in poveličuje ustroj človeškega telesa. “Izrezljano telo postavlja na podstavek, ki je pogosto enakovreden del skulpture, saj je oblikovan iz istega debla. Videti je, kot da se izrašča oziroma vrašča vanj. Iz drevesnih podstavkov se kot nekakšne krošnje dvigajo roke, ki s prsti nakazujejo različna znamenja, ki imajo lahko različna sporočila. Pri skulpturi skakalke se zdi, kot da drevesne letnice rišejo koncentrične kroge na vodni gladini,” raznolikost skulptur predstavlja Monika Ivančič Fajfar.

Korenine prav pridejo

Pino Auber se je rodil leta 1938 na kmetiji na griču San Toma pri Bertokih, vendar se je družina zaradi povojnih razmer do italijanske manjšine preselila v Trst. Že dolgo je razpet med morjem in tolminskimi hribi. Povsod najde material za oblikovanje.

Korenine, ki jih najde na sprehodih v naravi, Auberja navdihujejo. Iz njih nastajajo ekspresivni izrazi, živalski motivi, kot so kače, kuščarji, polži, žabe in tudi rastline. Spretno izrablja dekorativno vrednost in vse izdela izjemno natančno.

Kot pravi, je vse življenje čutil strast do likovnega ustvarjanja, vendar v mlajših letih žal ni mogel študirati na umetnostni akademiji. Morda tudi zato v tretjem življenjskem obdobju, po upokojitvi, nenehno ustvarja. Je poln življenjske energije in čudovitost prepozna v preprostih stvareh.

Disciplinirane roke

“Avtor spoštuje dovršenost naravnih oblik, spretno izrablja njihovo dekorativno vrednost, hkrati pa jih dopolnjuje s simboliko,” pojasnjuje Fajfarjeva. In dodaja, da je les oseben, domač material, ki ga odlikuje posebna mehkoba in toplina: “Z zglajenimi površinami avtor poudarja kvalitete blagosti, naklonjenosti in prijaznosti. Estetska vrednost koreninskih skulptur pa izhaja tudi iz dinamičnih organskih form in tekstur. Letnice, grče, brazgotine, razpoke in barvne nianse, ki zapisujejo življenjsko pot lesa, starost in preizkušenost, so prav tako nepogrešljiv sestavni del Auberjevih kipov.”

Fajfarjeva pojasnjuje, da je rezbarjenje lesa, podobno kot klesanje kamna, umetnost odvzemanja. Napak ni mogoče popravljati, zato to delo zahteva obrtno doslednost, disciplino roke in visoko koncentracijo. Vse to so Auberjeve odlike. “Njegove skulpture utelešajo iskanje sožitja med telesom in duhom, med fizično in intelektualno močjo ter med pojavno naravo in svetom idej.” Skulpture so tudi fantazijske, bitja iz pravljic, bajk in mitov, ki se razvijajo iz korenin. Srečamo vile, škrate, duhove, pol človeška in pol rastlinska bitja. Portretne reliefe starcev in stark pa lahko dojemamo kot upodobitev prednikov, ki po verovanju staroselcev prebivajo v drevesnih deblih.

NEVA BLAZETIČ

---