Velikani z morskih travnikov

V skupino mehkužcev uvrščamo zelo nenavadne živali. Nekatere, kot so glavonožci, so uspešni plenilci in imajo izredno dobro razvita čutila ter druge organske sisteme. Polži so s tega vidika bistveno bolj preprosti, a imajo vsaj glavo z očmi in drugimi čutili na njej, medtem ko je tretja velika skupina mehkužcev - školjke - v primerjavi z omenjenimi zelo poenostavljena.

Kaj drugega reči bolj ali manj o mišičasti nogi in drobovju, ki sta skrita med obema lupinama? Sicer pa so školjke v morskem ekosistemu izjemno pomembne, tako z ekološkega kot tudi z ekonomskega vidika.

Bioinženirji na delu

Gre za morske živali, med katerimi so mnogi biogradniki (tudi biokonstruktorji, bioinženirji), torej morski organizmi, ki gradijo in nudijo potencialne bivalne niše drugim organizmom. Morski datlji (Lithophaga lithophaga) so s tega vidika pomembni pri procesu bioerozije, saj vrtajo rove v skalne balvane in skale. Podobno velja tudi denimo za manj znano datljevko (Pholas dactylus) in školjko dimničarko (Gastrochaena dubia). Prvo najdemo predvsem v terasastih skladih peščenjaka, še posebej številčna je v naravnem spomeniku Debeli rtič in naravnem rezervatu Strunjan, drugo pa najdemo praktično v vsakem večjem kamnu, kjer njeno prisotnost izdajata dve odprtini, ki skupaj oblikujeta številko 8. Dimničarka se skriva v skali in je z obema omenjenima odprtinama povezana s sifonom. Datljevi rovi so uporabni za pestro množico drobnih pridnenih nevretenčarjev, redno pa jih za svoja domovanja in gnezdišča uporabljajo tudi mnoge vrste babic. Med biogradnike lahko prištevamo še velikega leščurja (Pinna nobilis), ki je ena izmed največjih sredozemskih vrst školjk. V bistvu je leščurju po velikosti primerljiv le še živi sveder (Teredo navalis) ali “biša”, kot mu domačini pravijo v naših krajih. Morjeplovci ga ne marajo, saj v lesena plovila intenzivno vrta rove. Zato mu v angleškem jeziku pravijo “shipworm” ali ladijski črv, saj na črva po obliki dejansko tudi spominja. Za razliko od drugih školjk se prehranjuje predvsem z lesom.

Lovrenc Lipej je doktor bioloških znanosti, raziskovalec na Morski biološki postaji NIB v Piranu. Ekološke in biološke predmete predava na univerzah v Kopru, Ljubljani in Mariboru.

Leščur je pomemben

Veliki leščur je sredozemski endemit in ena od dveh vrst leščurjev, živečih v našem morju. Druga vrsta je mali leščur (Atrina pectinata), ki pa živi na večjih globinah, poleg tega pa je skoraj v celoti zakopan v sediment. Velike leščurje najdemo na mehkem dnu, predvsem na morskih travnikih, pojavlja pa se tudi drugod. Skupine velikih leščurjev lahko opazimo že v plitvinah. Največji med njimi lahko merijo do 120 centimetrov v dolžino, pri čemer večina školjke moli iz sedimenta. Zaradi velike površine, ki jo nudi lupina, se nanjo naseljujejo planktonske ličinke pridnenih živali, ki se takoj po naselitvi preobrazijo v odrasle živali. V okolju, ki je muljasto ali peščeno, tako leščur ponuja priložnost za naselitev nevretenčarjev, ki so sicer značilni za trdno dno. Ravno zaradi tega ima leščur velik pomen kot biogradnik. Na enem leščurju so našli več kot 30 vrst različnih nevretenčarjev, poleg tega pa nekateri prebivajo oziroma se skrivajo kar v leščurju samem, kot je denimo značilno za komaj dober centimeter veliko rakovico Nepinnotheres pinnotheres in kozico Pontonia pinnophylax. V poginulih ostrigah na leščurju pa si najdejo gnezdilno nišo nekatere vrste rib, kot je rogata babica (Parablennius tentacularis) in prisesnik vrste Apletodon incognitus. Poleg vloge biogradnika je leščur tudi učinkovit filtrator, ki iz vodnega stolpca preceja planktonske organizme in organski drobir, zato ima pomembno vlogo tudi pri izboljšanju kakovosti morske vode. Glede na dejstvo, da je tudi dolgoživeča vrsta, saj naj bi po nekaterih podatkih živel do 27 let, v svojem življenju tako prefiltrira orjaške količine morske vode in deluje kot miniaturna čistilna naprava.

Leščurje so ljudje že od nekdaj pobirali. Plinij starejši tako poroča, da so stari Egipčani in Stari Grki uporabljali leščurje za pridobivanje morske svile iz bisusnih vlaken na spodnjem delu lupine, s katerimi se pritrjajo na podlago. Starinska obrt izrabe morske svile se je ponekod, na primer na Sardiniji, ohranila skoraj do današnjih dni, danes pa je verjetno že na robu pozabe. Nekateri so iz lupine izdelovali razne gumbe, ročaje za nože ali okraske. Sicer pa so leščurje v mnogih državah uporabljali tudi kot gastronomsko specialiteto.

Leščurji so še vedno pogosti

Leščurje ogrožajo nekateri naravni plenilci. Odrasle leščurje plenijo hobotnice (Octopus vulgaris), mladostne primerke pa v veliki meri orade (Sparus aurata) in polži čokati voleki (Hexaplex trunculus). Še veliko bolj jih ogrožajo antropogeni dejavniki, kot so sidranje, pridneno kočarjenje, degradacija njihovega življenjskega okolja in tudi onesnaževanje ter še kaj. Vsi ti dejavniki so privedli do tega, da so postale populacije leščurja zelo zdesetkane in da je zato pristal na seznamu ogroženih vrst. Pobiranje leščurjev lahko danes nepoučenega pobiralca stane veliko denarja.

V Sloveniji je skorajda težko verjeti, da je leščur danes ogrožena vrsta, saj kaže, da so njihove populacije v naših krajih zelo velike. O tem pričajo tudi gostote leščurjev na enoto površine. Te vrednosti znašajo v različnih delih slovenskega Jadrana od nekaj do 48 osebkov na 100 kvadratnih metrov, kot so bile preštete na primer na območju Lazareta. V naravnem rezervatu Strunjan so bile najvišje gostote 38 osebkov na 100 kvadratnih metrov površine, na Debelem rtiču in v tržaškem Miramaru 30 osebkov, na otoku Mljetu pa 20 osebkov na 100 kvadratnih metrov. Na krajšem predelu pred Morsko biološko postajo bi bilo število leščurjev, če bi ga preračunali na 100 kvadratnih metrov površine, višje od 100 primerkov! Da pa so leščurji res ogroženi tudi v slovenskem morju, pričajo podatki, da je na večini raziskanih lokalitet mogoče videti izpuljene leščurje na dnu, kar kaže na posledice sidranja plovil, tudi znotraj zavarovanih območij. Na nekaterih predelih je bil delež takšnih celo 31,1-odstoten glede na celotno gostoto leščurjev na 100 kvadratnih metrih.

Leščur je pomemben še z enega vidika. V neki raziskavi so poskušali ugotavljati naseljevanje pridnenih nevretenčarjev tako, da so na eksperimentalno ploskev postavili poginule leščurje, torej prazne lupine. Te so se v hitrem obdobju zarasle s številnimi pridnenimi nevretenčarji; skupno so našteli 45 različnih vrst pridnenih nevretenčarjev. Tudi sicer so mnoge raziskave potrdile učinkovitost presajanja leščurjev kot z naravovarstvenega stališča upravičen ukrep, saj je bila uspešnost presaditve višja od 95 odstotkov, poleg tega ni bilo razlik v hitrosti rasti in drugih vitalnih življenjskih procesih, ko so primerjali presajene primerke z drugimi v okolju.

Presajanje školjk pomaga

Čez nekaj tednov bodo delavci piranskega podjetja Okolje z dovoljenjem pristojnih naravovarstvenih služb in volonterskimi potapljači ponovili akcijo presajanja leščurjev s portoroške plaže.

Na leščurjih v plitvi vodi se lahko kopalci porežejo, zato jih presajajo v globlje predele plaže, kjer te nevarnosti ni. Gre torej za pohvale vreden ukrep, v katerem si sodelujoči prizadevajo rešiti problem tako, da bo volk sit in koza cela, ob upoštevanju dejstva, da je leščur ogrožena živalska vrsta. Z vidika prej omenjene raziskave bi bilo morda zanimivo poskusiti leščurje posaditi v gola (z morsko travo in drugo vegetacijo neporasla) okolja, kjer bi njihove lupine nudile možnost naseljevanja pestre množice planktonskih ličink, ki bi se preobrazile v odrasle živali na lupinah. Presajanje kot naravovarstveni ukrep je gotovo dobra perspektiva v primeru, da bi prišlo do hudega zdesetkanja leščurjev.

In ravno nekaj takega se v zadnjem času dogaja v zahodnem Sredozemskem morju. Pred kratkim je namreč špansko ministrstvo za kmetijstvo, prehrano, ribištvo in okolje objavilo novico o masovnem umiranju leščurjev ob sredozemskih obalah Španije. Prvi podatki o poginu segajo v september 2016, še večje razsežnosti pa je ta pojav dobil v zadnjih mesecih letos, ko znaša smrtnost leščurjev do 80 odstotkov.

O množičnem poginu pa ne poročajo samo iz Španije, ampak tudi ob maroških otokih Chafarinas, kjer poročajo o smrtnosti, ki je višja od 90 odstotkov. Strokovnjaki še niso odkrili vzroka masovnega pogina, dopuščajo pa možnost, da bi lahko šlo za okužbo s trosovci (Sporozoa), ki so jih našli v poginulih leščurjih. Zato je za pravočasno ukrepanje smiselno spremljati - tudi pri nas - potek dogodkov v prihodnje (tudi pri nas). LOVRENC LIPEJ

---