Plezanje od fašizma proti kraljestvu neba
Kultura
13. 05. 2017, 06.00
, posodobljeno: 03. 11. 2017, 23.39
Nova predstava Slovenskega stalnega gledališča Trst Grozljiva lepota - v ponedeljek ob 20.10 in v torek ob 11. uri jo bodo za goriške abonente ponovili v Kulturnem domu Gorica - je prav posebne sorte. Ima namreč dva obraza: ne živi samo v slovenščini, marveč tudi v italijanski različici, pri kateri je slovenski teater združil moči s Stalnim gledališčem Furlanije Julijske krajine - Teatrom Rossetti.
V italijanski različici Grozljive lepote v Slovenskem stalnem gledališču Trst žensko vlogo
upodobi Lara Komar (levo), v slovenski pa gostujoča igralka Maruša Majer. Foto: Andraž Gombač
TRST
>
Grozljiva lepota, ki jo je napisal Marko Sosič, na mali oder tržaškega teatra pa v dramski priredbi Žanine Mirčevske postavil režiser Matjaž Farič ob dramaturški pomoči Staše Bračič, ni klasična drama z zapletom, konfliktom in vsem drugim, marveč niz “dramskih podob”.
Vrstijo se tako dialogi kakor monologi več likov, ki jih je Sosič zasnoval na resničnih osebnostih - navdihnili so ga sloviti tržaški alpinisti, tako legendarni Emilio Comici (1901-1940) kakor tudi Enzo Cozzolino (1948-1972) in Tiziana Weiss (1952-1978).
Klasičnega dramskega konflikta resda ni, se je pa Sosič zato osredotočil na notranje, duševne boje, ki jih sprožajo plezalni podvigi v dolini Glinščice, Alpah in Dolomitih - v predstavi pospremljeni z videoprojekcijami gorskega sveta.
Bolj univerzalne refleksije o svobodi, ljubezni, moči volje in premagovanju ovir se prepletajo z izrazito tržaškimi temami, denimo z vprašanjem, kako je bil Emilio Comici lahko privrženec fašizma, obenem pa je prijateljeval s Slovenci in antifašisti.
Taka vprašanja še posebej glasno zazvenijo ob ogledu obeh različic. V italijanski, pri kateri je sodelovala še prevajalka Laura Sgubin, igrajo Lara Komar, Riccardo Marenzana in Filippo Borghi, z nekoliko več liričnega zanosa, medtem ko je slovenska, v kateri nastopijo Maruša Majer, Primož Forte in Tadej Pišek, za odtenek bolj stvarna in silovitejša.
Preproste, veristične kostume je oblikovala Sanja Grcič, za prav tako izčiščeno in zelo učinkovito scenografijo pa je poskrbela Ana Rahela Klopčič - kot plezalna stena igralskemu paru služi kar običajen, privzdignjen kvadratni oder, po katerem se v resnici plazita, v gledališkem domišljijskem svetu pa - plezata. Gledalci ju torej opazujejo iz ptičje perspektive, recimo z vrha gore, proti kateremu plezata.
Posrečena je tudi razširitev prizorišča v avditorij. Eden od igralcev, tisti, ki igra najstarejšega alpinista, navdihujočo legendo (v italijanski predstavi Marenzana, v slovenski Forte), svoje monologe vseskozi plete bodisi ob robu odra bodisi na prehodu skozi občinstvo, nazadnje pa se igralska trojica poveže še s plezalnimi vrvmi, razpetimi med gledalci.
Izkušnje, vrvi, klini ... Včasih nič od tega ne pomaga. Padanje enega od plezalcev v prepad je med najmočnejšimi deli predstave: igralec na odru vstane, se torej odlepi od tega sveta, na videoprojekciji za njim pa mimo začno švigati strme stene. Gledalec se sploh ne zaveda, da se je oprijel stola. ANDRAŽ GOMBAČ