“Mi smo stara šola. Vedno bomo govorili, kar mislimo.” (video)

Goblini, legendarni punkerji iz srbskega Šabca, so med kratko turnejo po Zagrebu in Pulju obiskali tudi Izolo. O da, prav Izolo, kamor jih je povabil organizator številnih koncertov Mirsad Grga Demirović. Ko jih vprašamo, kako jih je uspel nagovoriti, da obiščejo Hangar bar, je basist Goblinov Vlada Kokotović ponosno navrgel. “Nas ni možno nagovoriti. Nas ne morete niti prositi. Z nami se lahko samo pogovarjate. Če ste dovolj dobri in pošteni, pridemo.” Fantje od karakterja, tile Goblini.

Odpri galerijo

IZOLA > Pevec Branko Golubović Golub, kitarista Alen Jovanović in Leonid Pilipović, basist Vladislav Vlada Kokotović in nova pridobitev, bobnar Milan Arnautović so ljudje, ki sestavljajo legendarno punk zasedbo Goblini, nastalo v srbskem mestu Šabac. V svoji karieri so izdali šest studijskih albumov: Goblini (1993), Istinite priče 1. deo (1994), U magnovenju (1996), Re-Contra (1999) in Roba s greškom (2013), dve koncertni izdaji Live in KST (1995) in Turneja u magnovenju (1998) ter leta 2014 kompilacijo Najbolje priče. Zadnji album Roba sa greškom (2013) jih je znova ponesel med ljudi, na odre, kjer so dokazali, da se preprosto niso ne postarali ne utrudili. Energični so, udarni, v nenehni interakciji z občinstvom, ki ga prebujajo z družbeno kritičnimi besedili, katera razgaljajo naš vsakdan.

V Hangar baru v Izoli so Goblini zaigrali naslednje skladbe: U magnovenju, Anja, volim te, On, On je ona je, Ona, Privatni rat, Kupi me, Elesdi se vraća kući, Cipjonka, Petra, U odbrani zla, Splet okolnosti, Pečenja i rakije, Dan posle, Vođa, Bolje soko u ruci nego guska u krevetu, Ne trebam nikome, Daleki put, Luna, Punk's Not Dead, Voz, Ima nas. Dodatek je prinesel še komade Marjane, Marjane in Deca iz komšiluka.

Ko smo v Hangar baru dočakali pevca Branka Golubovića - Goluba, kateri je prispel s še ene od mirovnih operacij, pri katerih sodeluje in si z njimi plača račune, je skupaj z Vladom Kokotovićem odgovoril na nekaj vprašanj.

> Lahko pojasnite, od kod ste prispeli in kaj počnete na mirovnih misijah?

Golub: “Že osmo leto delam za evropsko komisijo, ki ima tudi oddelek za humanitarno pomoč in civilno zaščito. Pomagamo ljudem, ki potrebujejo pomoč; lačnim otrokom, beguncem iz Južnega Sudana. Dajemo jim hrano, delimo denar in smo pozorni, da ta gre v prave roke in za prave namene.”

> Kako težko je nadzorovati, ali se denar deli kot je treba?

“Nimamo povezav s samo oblastjo. Smo nevtralni in delimo denar glede na potrebe, katere zaznamo na terenu. Ne dovolimo nikomur, da nam ukazuje, komu smemo ali ne smemo pomagati. Ta nevtralnost in neodvisnost je eden od principov humanitarnih organizacij.”

> Ste kdaj srečali Toma Križnarja, ki se bojuje za Darfur?

“V Darfurju še nikoli nisem bil, sodelujemo pa z Južnimi Sudanci, ki bežijo od tamkajšnjih spopadov in jih je že okoli 500.000.”

> Kaj vam ponuja humanitarno delo?

“Plačo, seveda, da lahko kupiš kruh za svojo družino, in zadovoljstvo, da delam tisto, v kar verjameš. Rasteš, postajaš profesionalec, čutiš pa tudi pritisk politike, kar me vse bolj moti.”

> Ne glede na daljavo uspevate sodelovati s svojim bendom, kar je posebnost.

“Vlado in jaz se slišiva zelo pogosto. Moderne tehnologije pri tem pomagajo. Jaz njim pošljem besedila, oni meni muziko, a največ naredimo, ko se znova srečamo. Nekaterim se zdi čudno, da nam uspeva tako delovati, vendar nam.”

> Vmes devet let niste igrali. Kaj ste počeli? Prodali kitare?

Vlada: “Uživali.” (smeh). “Žene so nam tečnarile in prišli so otroci.”

Golub: “Moraš narediti konec nečemu, da se lahko nekaj novega začne.”

Vlado: “Dozoreli smo. V procesu odraščanja se soočiš tudi z dejstvom, da moraš nahraniti svoje mladiče.”

> Kako ste v 90. letih doživljali družbeno situacijo v Srbiji in kako se je spremenila v 20 letih?

Golub: “Leta 1995 so se ljudje veliko bolj zavedali svojega sveta. Ni bilo interneta, družbenih medijev. Ljudje so se družili, izmenjevali ideje, imeli željo, moč, da gredo tudi na cesto, ko morajo zaščititi svoje pravice. Danes imamo precej leno generacijo, ki ji je dovolj, da stisne ikono 'like'. Zdi se ji, da tako spreminja svet. To čudovito ustreza političnim vladarjem, ne le v Srbiji, pač pa po vsem svetu. Uspeli so nas desocializirati in razbiti, mi pa smo začeli verjeti, da družba res tako deluje. Ta evolucija nima nobene povezave z življenjem. Kar se dogaja, nima veze z življenjem. Stoletja dolgo je veljal princip Deli in vladaj. Danes velja tisti Razbij in vladaj.”

> Se je od tistih upov in želja, ki jih je širila civilna družba po takrat že nekdanji Jugoslaviji, karkoli uresničilo?

Golub: “Nas je demokracija povsem zafrknila. Šli smo na volitve, in kako naj zdaj j... m... nekomu, ki je bil izbran na demokratski način? Lažje nam je bilo leta 1995, ko smo vedeli, da je na oblasti nek izmeček, ki je kradel volitve. Z demokratskimi volitvami pa smo dobili tako Trumpa kot Vučića (Aleksandar Vučić, predsednik Srbije op. a.) Ljudje so že apatični, nočejo na volitve niti, da bi dali vsaj glas proti. Kako mu bomo torej j... m... s palico za bejzbol, če pa ga je izbralo ljudstvo?”

> Vaša besedila ne glede na leta ostajajo družbeno kritična.

Golub: “Mi smo stara šola. Govorili bomo tisto, kar mislimo. Naš vpliv je danes drugačen kot leta 1995. Današnje zgodbe so drugačne. Mi govorimo ljudem, ki so že prepričani. Leta 1995 nas je režim spustil v javni prostor, kar je bila ena njegovih večjih napak. Zato smo lahko tudi neosveščenim prenesli naše razmišljanje, ki je bilo drugačno. S tem smo ljudem, ki nas niso poznali, dali priložnost, da slišijo nekaj novega in o tem razmislijo. Tega danes ni več. Medijev te zgodbe ne zanimajo več.”

> Čeprav se je režim kdaj zmotil, ste imeli prepoved nastopanja na TV Pink.

Golub: “To je urbana legenda.” (smeh)

> Pankerji so medtem dobili otroke, svoje mladiče, ki jih morajo nahraniti. Katerih vrednot pa jih učijo? Te so se v zadnjih desetletjih močno spremenile.

Golub: “Verjetno delam veliko napako, saj skušam iz otrok narediti normalne osebe. Učim jih, kako naj postanejo pošteni, delavni ljudje, ki pomagajo drugim in ne pretepajo šibkejših od sebe. Mislim, da bodo zaradi tega 'nadrsali' v življenju, razen če bodo postali vrhunski strokovnjaki v nečem. Če bodo ostali del srednjega razreda, bo to najslabše in verjetno bom obtoževal samega sebe. Teh vrednot ni več. Smo samo mi, generacija, ki še verjame v te stvari, v utopijo. Če danes skladno s temi vrednotami vzgajaš otroke, je kot da bi mačko učil, da je povsem možno preživeti v krdelu psov.”

Vlado: “Obstaja trenutek, ko se vprašaš, ali boš vzgajal tako ali drugače.”

Golub: “Ne moreš namenoma delati drek iz človeka.”

> Nekateri bendi iz mlajše generacije ostajajo kritični do uveljavljenih sistemov pranja možganov. Jih spremljate, bi katere lahko posebej izpostavili?

Golub: “Lahko bi jih našteval ves dan. Res je, obstajajo, le slišati jih je treba. Ljudje so postali leni, težko sprejemajo novo glasbo, komaj se spravijo k poslušanju nečesa novega, in ta led je težko prebiti. V mojih časih smo komaj čakali, da slišimo nov bend, nove ideje. Kdo še danes posluša zgoščenke?”

> Katere stvari vas navdihujejo in motivirajo k pisanju pesmi?

Golub: “Vse, kar me obkroža. Od politike …” (prekine ga Vlado)

Vlado: “… do sosed.” (smeh)

Golub: “Še vedno se mi občasno dvigne k.... In mislim, da je to zelo pomembno.”

> Tudi vašim starim oboževalcem je gotovo pri srcu dejstvo, da je tako. Med komentarji lahko zasledimo takšne, da ste z novo ploščo ne le sebe, pač pa tudi njih dvignili od mrtvih. Ljudje se z vašo vrnitvijo na odre počutijo žive.

Golub: “To je zelo subjektivno mnenje. Če ga napišejo, verjetno že drži. Zaščitni znak Goblinov so očetje, punkerji, ki na koncerte pripeljejo svoje otroke. Tega vidimo vse več in nam je lepo pri srcu.”

> In kaj se je zgodilo, da ste se znova zbližali? Verjetno ne samo denar?

Golub: “Če bi bila motivacija denar, nas ne bi več videli. Očitno smo prerasli plenice.”

Vlado: “Nismo povedali vsega, kar smo nameravali.”

Golub: “Ko je nas pet na odru, verjetno vsakdo vidi, da nam takšno početje zelo prija. Ne moreš se pretvarjati, da ti je nekaj všeč, če ti ni. In občinstvo to vidi in čuti. Včeraj v Pulju nam je nekdo povedal stavek, kakšen bend, takšna publika. Bo kar držalo.”

ALENKA PENJAK

---