Upal si je več kot drugi (foto in video)

Menda je bil neizmerno karizmatičen in se je povsod, kamor je prišel, vedno vse zavrtelo okrog njega. Tako prijatelji in znanci opisujejo Borisa Benčiča (1957-2002), ki je minuli petek spet povezal ogromno množico ljudi.

Odpri galerijo

IZOLA > V sredo je minilo 15 let od smrti Borisa Benčiča, umetnika, ki je pustil močan pečat v svojem mestu in pri ljudeh, s katerimi se je srečeval. Letos bi dopolnil 60 let, zato so izolski Center za kulturo šport in prireditve, Društvo likovnih umetnikov Insula, galerija Plac Izolanov in številni posamezniki združili moči ter pripravili tri razstave. Pod skupnim naslovom Boris Benčič&Dušan Milavec so jih odprli v petek zvečer, ko so v Art kinu Odeon zavrteli tudi celovečerni film Srčna dama, pri katerem je Benčič sodeloval.

Začelo se je s Srčno damo

“Prav ta film, ki ga je v začetku devetdesetih režiral Boris Jurjaševič in smo ga snemali na Korziki, je bil neke vrste baza, iz katere smo začeli graditi to razstavo,” pripoveduje Dušan Milavec, scenograf, Benčičev prijatelj in sodelavec ter soavtor izolskih razstav. Ko ga je poklicala Zvonka Radojevič, direktorica izolskega Centra za kulturo, šport in prireditve, ter mu predlagala, da bi se Benčiča, njegove osebnosti in ustvarjalnosti spomnili z razstavo, je Milavca prešinilo, da ima doma dve sliki, ki jih je Benčič naredil za film Srčna dama. To je bil začetek, potem pa se je klobčič hitro odvijal naprej. Izkazalo se je, da ima Drago Mislej Mef, še eden od Benčičevih prijateljev, doma precej plakatov in ovitkov plošč, ki jih je Boris naredil za številne bende - od Desetega brata, Halo, Prizme, Bazarja ... - in razstava je postajala vse večja in obsežnejša.

Tako velika, da je na ogled v treh razstaviščih. V galeriji Alga se Benčičeva ustvarjalnost srečuje z opusom Dušana Milavca, ki je lani za svoj prispevek k slovenskemu filmu prejel Badjurovo nagrado, v Placu Izolanov so na ogled plakati in ovitki plošč z Benčičevim podpisom, v galeriji Insula pa so razstavili Benčičeve slike in risbe ter predstavili njegov prispevek k slovenskemu filmu in gledališču. Eno steno pa je Milavec poimenoval “Boris in prijatelji”, in na njej namenil prostor fotografijam, ki so jih prinesli številni in tako pomagali “izrisati portret” prijatelja in umetnika.

Prikrita intimnost

“Boris je bil človek in umetnik, ki si je upal več kot drugi. Loteval se je vseh mogočih umetniških zvrsti,” ga opiše Milavec in doda, da je Benčiča že v mladih letih zelo mikal film. Spoznaval ga je v krožku, ki ga je vodil Koni Steinbacher, v slikarskem smislu pa ga je najbolj zaznamoval profesor na beneški Akademiji lepih umetnosti Emilio Vedova (1919-2006). “Za Borisom je ostala velika zapuščina. Gre namreč za ustvarjalca, ki je bil izrazito hiperproduktiven. Slogovno je ostajal zvest hiperrealizmu, formati njegovih platen so impozantni; na njih kraljuje človeška figura. Pogosto je portretiral samega sebe, vselej pa je svoj obraz deformiral. In čeprav pri njem zasledimo tudi grobo erotizirano podobo, vidim bistvo njegove ustvarjalnosti v intimnosti, ki je prikrita,” meni vodja galerije Insula Dejan Mehmedovič in dodaja, da je na Benčičevo umetniško pot močno vplival tudi prezgodaj preminuli izolski umetnik Romildo Pustetta.

Hommage, ki so Izolani pripravili svojemu umetniku, spremlja tudi zloženka. Priložili so ji razglednico s priložnostnim žigom in (p)osebno poštno znamko. V njej je skrit video, ki ga je mogoče “prebrati” s pametnim telefonom, in gledalca popelje med slike Borisa Benčiča.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---