V spomin: Mira Lampe Vujičić (1951-2017)

Ljuba, mila Mira! Delili sva si gledališko garderobo in ko te dni vstopam vanjo, je še vedno vse tako, kot je bilo. Vse je na svojem mestu. Pepelnik, suha vrtnica, papiga, klovn, tiste vaze, teksti. In mi je malo lažje. Veš, hvaležna sem in v čast mi je, da si me sprejela v svojo garderobo. Tako si te lahko malo lastim. Malo bolj si moja in jaz malo bolj tvoja.

Hvaležna sem in v čast mi je, da sem bila lahko s tabo na odru in da me je lahko oplazila ta alkimija, ki ti je šla tako prekleto dobro od rok. Ožarila si oder in tvoje srce je pelo. Ti, Mira, si iz snovi velikanov in tisti, ki tega niso uvideli, so samo premajhni, da bi uzrli tako visoko.

Hvaležna sem in v čast mi je, da si mi spletla pulover, naredila torbe, prstan, broško, da bom lahko zapela obleko, ki se mi je odpirala. Preveč ti paše, da je ne bi nosila, si rekla.

Hvaležna sem in v čast mi je, da si tako nesebično skrbela zame. Tako si se razdajala za vse nas. Sejala si se in zato veš, ne moreš zares oditi, ker vsa ta semena, ki si jih posejala, rastejo in se množijo. Neskončna si. V tvojih očeh smo vsi svetili močneje.

Že zdavnaj je neka druga Mira v pesmi zapisala: “Vse stvari so mi začele mežikati in Mira je modro ocenila položaj: kaže, da so moji čari na vrhuncu - zdaj je pravi čas, da mu poletim v objem, morda me ne bo izpustil tako hitro.”

In če se odločim verjeti, te lahko uzrem na odru, v garderobi, na hodniku, v gozdu, v vetru, v morju.

Hvala ti, ljuba Mira. Sedaj te pa pustim. Pozdravi tvojega in našega Borota. Vem, da te komaj čaka. In oglasi se kaj.Marjuta Slamič

---