Generacijski razkorak postaja resna težava

Če se pri imenovanjih v sodniško funkcijo ne bo nič spremenilo, čez tri leta na slovenskih sodiščih skorajda ne bo več sodnikov, starih 40 let ali manj. Generacijski razkorak, ki je nastal tudi zaradi kadrovanja v preteklosti, lahko zelo oteži prenos znanja in izkušenj na mlade generacije, opozarjajo na vrhovnem sodišču. Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič bi zaradi tega predlagal spremembe pri opravljanju pravniškega izpita.

LJUBLJANA > Vrzel med sodniki v starostnem razredu od 31 do 40 let na eni strani in od 61 do 70 let na drugi strani je vse večja. Že na srednji rok bi se lahko zgodilo, da v sodstvu skorajda ne bo več mladih sodnikov.

Sodnike bi veljalo ciljno usposabljati

Neravnovesje se povečuje tudi zaradi zaveze za zmanjšanje števila sodnikov. Cilj je, da bi bilo v Sloveniji 42 sodnikov na 100.000 prebivalcev. Sodišča se temu cilju približujejo, a kot kaže se to približevanje dogaja na način, ki preveč zapira vrata mladim. Lani je bilo v Sloveniji 43,6 sodnika na 100.000 prebivalcev, predlani pa 44,3 sodnika na 100.000 prebivalcev.

Vrhovno sodišče samo ne more uveljaviti sprememb za zmanjšanje generacijske vrzeli, lahko pa na pravosodno ministrstvo in Sodni svet naslovi opozorila in pove svoje predloge za rešitev te težave.

Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič meni, da bi povečevanje generacijskega razkoraka lahko zaustavili s spremenjenim načinom opravljanja pravniškega državnega izpita. Ta izpit je sedaj zasnovan tako, da na enak način izobražuje za vse poklice v pravosodju, Florjančič pa predlaga specifično, ciljno usmerjanje za sodniški poklic. Pravnika, ki si želi postati sodnik, bi bilo treba torej usposobiti za naloge in dolžnosti, ki jih bo od njega terjala sodniška funkcija. Te naloge so drugačne, kot so naloge v odvetništvu, tožilstvu ali državnem pravobranilstvu. “Če bi na ta način vzpostavili sistem usposabljanja za sodniško funkcijo, bi lahko tudi vodili doslednejšo kadrovsko politiko o tem, koliko sodnikov v katerem obdobju potrebujemo, in jih na ta način usmerjali v to poklicno pot,” meni Florjančič.

Generacijska vrzel je ena od problematik, na katero je Florjančič opozoril včeraj, ob predstavitvi poročila o delu sodstva v letu 2016. Večina sodišč je po besedah Florjančiča v letu 2016 obvladovala število prejetih novih zadev.

Nazadovanje pri pomembnejših zadevah

V primerjavi z letom 2015 so sodniki nekoliko skrajšali povprečni pričakovani čas rešitve zadev, povprečno starost nerešenih zadev glede na datum prvega prejema in povprečni čas reševanja zadev. Vseeno pa na vrhovnem sodišču niso zadovoljni z dinamiko reševanja pomembnejših zadev. Pričakovani čas rešitve pomembnejše zadeve se je po stagnaciji v letu 2015 lani podaljšal za pol meseca.

Florjančič je kot enega od razlogov za ta negativni obrat izpostavil velik priliv in kompleksnost pomembnejših zadev, ki vedno pogosteje vključujejo tudi mednarodne elemente. Na dinamiko reševanja po njegovi oceni vpliva tudi zmanjševanje števila sodnikov. Na nekaterih področjih je bilo to zmanjševanje preveč radikalno, meni Florjančič, ki rešitev vidi v prerazporejanju sodnikov med oddelki.

Čeprav kljub tej upočasnitvi na vrhovnem sodišču še vedno menijo, da si sodstvo zasluži dobro oceno, pa priznavajo tudi, da javnost tega še vedno ne opazi.

Ena od tem, ki so v lanskem letu krojile podobo sodstva v očeh javnosti, je bila tema o nerazglašenih oporokah. Nastal je vtis, da je sodna veja oblasti povzročila težavo, prizadete dediče pa prepustila same sebi. “Sodstvo je naredilo svojo domačo nalogo. Z naše strani je bilo narejeno vse, kar je bilo moč narediti,” te kritike zavrača Florjančič. Sodna veja oblasti je sama opazila napako, obvestila potencialno oškodovane dediče, predvsem pa se je z notarsko zbornico dogovorila o vzpostavitvi centralnega registra oporok.

JANA KREBELJ

---