Konjsko meso v palači združenih držav

Frnaža, edina večja stavba, ki je stala na lokaciji bodočega mesta pred začetkom gradnje Nove Gorice, je ostala jasno zapisana v spominu brigadirk in brigadirjev, ki so prihajali gradit mesto.

Trgovina v frnaži je ponujala vse potrebno za življenje prvih 
Novogoričanov.  Foto: Gm/Pavšič-Zavadlav
Trgovina v frnaži je ponujala vse potrebno za življenje prvih Novogoričanov.  Foto: Gm/Pavšič-Zavadlav

A kot poudarjata Jurij Rosa in Metka Nusdorfer Vuksanović iz novogoriškega Pokrajinskega arhiva, avtorja prihajajoče razstave o stavbi, je bila zelo pomembna tudi za prve meščane: “Ne glede na to, s kom in zakaj smo se pogovarjali o začetkih mesta, je bila frnaža vedno v središču spomina.”

Ta velik nekdanji tovarniški kompleks je bil tudi prvo nakupovalno središče. In to v prav sodobnem pomenu te besede, saj je bilo tam moč kupiti vse, od jestvin do tehničnih pripomočkov. Pa še pomalicati in se ostriči. Pavla Kante se v zapisih iz projekta Zgradili smo mesto spominja:“Takrat je bila prava ulica samo Erjavčeva, v staro frnažo smo šli v trgovino po stezi, med trtami. Rekli smo ji palača združenih držav, ker so bili v njej ljudje od povsod. Tam smo imeli mesnico s konjskim mesom, čevljarja, krojača, menzo, tržnico, trgovino … Še zdaj imam likalnik, ki sem ga tam kupila, Rowenta, hranim ga za spomin. Ta trgovina je bila kar dobro založena. Na poti v Solkan smo šli na žago po drva. Spominjam se, ko so selili pokopališče, kjer je danes Eda center. Kjer je danes stavba Ideala, so otroci hodili v šolo.”

“Tudi kruh smo nosili v peč frnaže,” se je spominjal Davorin Zupan, “prinesli smo testo in tam so nam ga spekli. En gospod je v enem lokalu zadaj pri peči pripravljal sladoled. Frizer je bil v današnji evropski hiši.”

Stavba je bila polna podgan, se spominjajo najstarejši Novogoričani. In ko je frnaža odslužila in so jo nazadnje porušili, naj bi se razbežale po vsem mestu, v veselje mestnim mačkam. VH


Najbolj brano