Od Bonifike do Brajde

Med bralci, ki so nas opozorili na svojo zgodbo, povezano z našim časnikom, je tudi Linda Mihelič iz Soče pri Bovcu. Začela se je v prvi sezoni slovenske ženske nogometne lige (1992) na koprski Bonifiki. Kot igralko jo je pot vodila še v Ljubljano in na tolminsko Brajdo, kjer je kariero končala pri Tminkah. Kot navijačica pa je potovala vse do Južnoafriške republike.

SOČA > Linda Mihelič je imela že od otroštva precej nenavaden konjiček za Sočo - vas v dolini Trenta, kjer so se morali pod dvatisočaki Triglavskega parka že pošteno potruditi, da so našli dovolj ravnine za šolsko igrišče. Tam se je začela Lindina zgodba: “Od začetka osnovne šole me je privlačil nogomet. Kot edino dekle sem igrala z bratom in okoliškimi fanti. Vsi smo bili samouki. V tem slogu se je nadaljevalo tudi v višjih razredih osnovne šole v Bovcu.”

Do resnega igranja nogometa v ustanovni sezoni državne slovenske ženske nogometne lige je prišlo po naključju. Lindo so zanimali tuji jeziki, zato se je vpisala na srednjo turistično šolo v Izoli, kjer je iskala možnost za nadaljevanje svojega konjička: “Na oglasno desko sem napisala, da iščem še kakšno dekle, s katerim bi v prostem času igrala nogomet. To je opazila vzgojiteljica, ki mi je povedala, da je v Kopru začel delovati ženski nogometni klub. Povezala me je z njim in tako je od jeseni 1992, ko se je začelo tudi prvo žensko nogometno prvenstvo v samostojni Sloveniji, Bonifika postala moj drugi dom. “

Njen prvi trener je bil Jože Šenk, največ pa jo je v naslednjih letih - vse do konca srednje šole in še v prvem letu študija - naučil trener Marjan Kodarin. Dobila je številko sedem in se uveljavila na desnem krilu. Tega svojega najlepšega dela nogometne kariere se spominja takole:

“Zame je bilo največje veselje že to, da sem lahko zaigrala v organiziranem klubu. Najprej sem se bala, da sem zaradi nizke rasti premajhna za resno igranje, a se je kmalu pokazalo, da to ni ovira. V ekipi smo spletle tesne vezi, kapetanka Dušanka Počkaj pa nam je bila kot druga mati. Seveda se tedaj ni treniralo na takšni ravni kot danes. Poleti smo sicer dve sezoni imeli priprave, sicer pa je bil običajen tedenski ritem sestavljen iz dveh treningov in tekme. Razmere so bile skromne. Večino stroškov smo krile same oziroma naše družine, precej pa je tedaj kot mecen prispeval oče igralke Helene Grižon.”

Koprčanke so se v uvodnih petih sezonah uveljavile v sredini prvenstvene lestvice, po tem pa je klub počasi začel ugašati, se spominja naša sogovornica: “Dekleta smo začela odhajati na študij ali v službe, nekatera pa so se odločala za dvoranski nogomet. Postalo je naporno, začelo je primanjkovati igralk, pa tudi prave podpore klub ni imel. Prvo leto študija v Ljubljani sem še zdržala z igranjem za Koper, potem pa je klub izpadel iz prve lige in nato ugasnil. Cela skupina soigralk iz Kopra se nas je takrat preselila v ljubljanski klub Jevnica. Sama sem tam igrala do leta 2001.”

Ženski nogomet v Tolminu

Po študiju se je Linda Mihelič vrnila domov, a v njej ob delovnih obveznostih kljub oddaljenosti od nogometnih središč (do najbližjega v Tolminu je ura ovinkaste vožnje) želja po nogometu ni ugasnila. Pridružila se je ŽNK Tminke: “V Tolmin sem prišla po zaslugi prijateljice, ki je delala na kobariškem radiu in mi je povedala, da imajo dekleta tam nogometni klub. Pridružila sem se mu leta 2001, vendar se je kmalu pokazalo, da ni pravih razmer za tekmovanje v državni ligi. Širše podpore ni bilo, čeprav smo se trudile - sama tudi s športnim dopisništvom z naših tekem. V glavnem smo v toplejšem delu leta igrale na turnirjih v bližnjih krajih Furlanije, kjer smo kakšnega tudi dobile, dekleta pa so vse bolj odhajala v mali nogomet. Nogometašic je začelo primanjkovati. V takšnih razmerah sem poskušala še nekaj narediti z opravljenim izpitom za trenerja, moja aktivna pot pa se je v sezoni 2010/2011 končala z okvaro hrbtenice - hernijo.”

Strastna navijačica

Kljub težavam s hrbtenico je Linda ostala povezana z nogometno žogo kot navijačica slovenske reprezentance. Pot jo je vodila od Ukrajine do Južne Afrike: “Pridružila sem se navijaški skupini Slovenia supporters in kot edina ženska med moškimi navijači odigrala še nekaj tekem z navijači drugih reprezentanc. Največje doživetje je bil obisk svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki, kjer sem si ogledala vse slovenske tekme. Država me je res presenetila s svojo pestrostjo - od tropskega Polokwaneja in jutranjih temperatur pod ničlo v Johannesburgu, do obmorskih lepot Port Elizabetha. Povsod smo bili gostoljubno sprejeti in v nasprotju z grožnjami o kriminalu vseh vrst naša skupina ni imela nikakršnih težav.”

S Primorskimi novicami je družina Mihelič povezana že tri generacije. Na naš časopis je bil naročen že Lindin dedek in naročniki so še danes - pa čeprav časopis do odročnih hiš raztresene gorske vasi ne pride tako hitro, kot bi si želeli: “Posebej oče vsak dan vse prebere, najbolj nestrpno pa čaka sobotno številko, ki do nas zaradi odmaknjenosti prihaja šele v ponedeljek.”

IGOR MUŠIČ

---