“Z vsako risbo vstopim v nov svet”

“Kako je, če si srce?” se slikarka Joni Zakonjšek sprašuje v naslovu razstave, ki je še do petka na ogled v izolski galeriji Insula.

IZOLA > Joni Zakonjšek poznamo po slikah velikih formatov, ki v njenem ateljeju v Beli krajini nastajajo tudi po več let, tokrat pa gledalca vabi, da odgovor na vprašanje, zastavljeno v naslovu razstave, poišče v ciklih risb, akvarelov in malih slik.

> Kako in kje se je zgodilo, da je čajni madež poklical vaš svinčnik?

(nasmešek) “Pred dvema letoma sem za tri mesece odšla v zenbudistični samostan v Združene države Amerike, v kalifornijske gore. Ker sem vedela, da ne bom imela veliko časa, saj je duhovna praksa v tej majhni skupnosti sredi velike puščave zelo intenzivna, s seboj nisem vzela nič 'likovnega'. Le tanek rižev papir in svinčnik, če morda napišem kako pisemce. Včasih sem na list odložila vrečko čaja in opazovala, kako pušča svojo sled in se z menoj pogovarja. Nisem razmišljala o tem, da bi risala, a ti majhni, intimni odtisi oziroma zapisi, ki so se v kratkih odmorih med meditacijami rodili kot dragocene podlage, so me povabili k sebi in poklicali svinčnik.”

> Dolgo niste risali, kajne?

“Ne, res ne. Običajno delam akvarel, prav s klasično risbo pa se nisem ukvarjala že res zelo zelo dolgo. Zato sem to doživela kot zelo tiho in neambiciozno povabilo. Nekaj risb sem naredila že v samostanu, precej podlag - listov s čajnimi madeži - pa sem odnesla domov, kjer sem z risbo nadaljevala in potem prešla še na klasične akvarele. Te sem poselila s prizori iz kalifornijske puščave, ki so se vtisnili vame, s pogledi, ki so se vame naselili kot neke pradavne krajine. Gre za zelo preproste kadre, motive dreves in gore, ki se je tam dan za dnem pogovarjala z mano v vseh svetlobah.”

> Poleg zenbudustične sta vam blizu tudi sufijska misel in duhovnost. Pred leti ste naredili cikel slik Pesem za Hafisa , na vaših novih delih malega formata pa srečamo motiv vrtečega se derviša. Kako je prišel v vašo umetnost?

“Sufijska tradicija mi je s poezijo, filozofijo in glasbo že približno dve desetletji velik navdih. Ko sem lani obiskala Istanbul, kjer so bila moja dela predstavljena na skupinski razstavi, sem si zelo želela, da bi srečala pristno derviško skupnost in prisostvovala njihovim obredom. Imela sem srečo in milost, da mi je ena od teh skupnosti res na stežaj odprla vrata in da sem lahko globoko in živo začutila njihovo duhovnost. To je navdahnilo serijo risb, ki so v zadnjem letu z menoj. Prihajajo v valovih: včasih jih naredim nekaj na teden, drugič pa se jih po več rodi tudi v enem samem dnevu.”

> Kako doživljate ples dervišev?

“Doživljam ga kot odraz njihovega stika z Najvišjim, pravzaprav s samim sabo. Derviši s plesom delijo svojo ljubezen, ekstazo in radost ter izjemno globoko doživet trenutek, ki je obenem razširjen na vse čase, vsa bitja in vse prostore. Zame osebno je pri teh risbah motivika drugotnega pomena. Te risbe doživljam in čutim kot intimne zapise o trenutku, ko se svinčnik sreča z dotikom, ki ga na listu nežnega papirja pusti sled čaja, grozdnega ali bezgovega soka.”

> Kaj občutite ob tem?

“Radost. Vsak madež na papirju doživljam kot povabilo. In z vsako risbo vstopim v nov svet.”

> Kaj pa se v tem času dogaja z vašimi slikami?

“Velika platna in slike, ki jih delam tudi po več let, ostajajo moja baza. Všeč mi je kombinacija teh dveh procesov: kontemplativnega, poglobljenega, tudi večletnega slikanja ene in iste slike ter hitrega porajanja risb. Lepo mi je, ker risbe lahko potujejo z mano in so - če pogledam nazaj - sestavljajo v neke vrste dnevnik. Je pa tako, da v tistem trenutku, ko delam risbe, popolnoma odmislim slike, in obratno. Vsakokrat znova se trudim prisluhniti tistemu, kar me pokliče.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---