Negativci so večni, ljubimci in heroji pa ne

Demeter Bitenc je za večino slovenskih gledalcev tisti, ki je v vseh filmih igral nemške oficirje. To sicer ne drži povsem, je pa res, da so mu režiserji namenjali predvsem vloge negativcev. “Veste, to ima dobro plat. Ljubimci in heroji imajo svoj rok trajanja, prej ali slej jih kaj odnese, 'bad guy' oziroma negativec je pa večen, kot kakšen škratek, ki zmeša štrene. Na koncu te sicer včasih ubijejo, ampak pravzaprav živiš dlje,” se je nasmehnil v vrvežu na borjaču Škrateljnove domačije v Divači. Tam so se minuli petek, na 110. rojstni dan Ite Rine, poklonili Bitenčevemu prispevku k slovenskemu filmu.

Odpri galerijo

DIVAČA > “Zame film nikoli ni bil služba ali poklic, ampak življenjska preokupacija. In s filmom lahko živiš samo na ta način,” je prepričan igralec Demeter Bitenc, ki bo 21. julija dopolnil 95 let.

Kot pravi, je imel dve igralski ljubezni. Prva je bila gledališče: čeprav je diplomiral na Trgovski akademiji, ga je vleklo k igri. Leta 1943 je opravil avdicijo v ljubljanski Drami in ji ostal zvest do leta 1954, potem je odšel v gledališče na Reko, od tam v Beograd in kasneje v Celje. Leta 1960 pa je sprejel eno najtežjih, a tudi najboljših odločitev v svojem življenju. Po Janezu Čuku in Mihi Balohu je postal tretji slovenski igralec, ki se je odločil za tvegano pot v svobodnem poklicu. Poslovil se je od gledališča in se posvetil filmu. “Človek, ki je bil najbolj zaslužen, da sem šel takrat v svobodni poklic, v ta strašen riziko, je bila moja Renée. Spodbujala me je in mi stala ob strani, tudi ko je bila kriza. Vselej mi je dala impulz, ki me je polnil z energijo,” je igralec povedalv pogovoru z Nado Vodušek in Poklon, ki so mu ga pripravili v Slovenski kinoteki, posvetil svoji pokojni soprogi.

S tradicionalno prireditvijo Poklon se na borjaču Škrateljnove domačije, kjer se je leta 1907 rodila Ita Rina, od leta 2003 poklanjajo igralcem, ki so zaznamovali zgodovino slovenskega filma. Tokratno prireditev so s strastnimi pa tudi nežnimi ritmi tanga podložili harmonikar Žiga Vehovec, pianist Jure Bergant, kontrabasist Janez Krevel in violinist Oskar Longyka. Zbrane in slavljenca so nagovorili županja občine Divača Alenka Štrucl Dovgan, državna sekretarka na kulturnem ministrstvu Damjana Pečnik in direktor Slovenske kinoteke Ivan Nedoh.

Bitenčev filmski opus je mogočen pa tudi malce nenavaden. Sedmi umetnosti je zvest že petdeset let, v tem času je nastopil v 119 slovenskih, jugoslovanskih in tujih celovečernih filmih; največkrat je odigral epizodne oziroma stranske vloge. “Demeter Bitenc je eden redkih slovenskih igralcev, ki je deloval na svobodi in se posvetil izključno filmu ter večino svojega opusa ustvaril v filmih, ki so jih tuji producenti v 60. letih snemali v nekdanji Jugoslaviji,” pojasni Špela Čižman, višja kustosinja Slovenske kinoteke in urednica monografije Poklon Demetru Bitencu, ki je izšla v teh dneh, besedilo zanjo pa je prispeval Marcel Štefančič jr.

“Bitenc - 'gospod in igralec' - kot je rekel sloviti producent Branko Lustig - je unikat slovenske kinematografije in veliki paspartu svetovne kinematografije,” meni Štefančič in dodaja, da se je Bitenc lepil na unikate: “Igral je v prvem slovenskem zvočnem celovečernem filmu (Na svoji zemlji), najboljšem slovenskem filmu vseh časov (Ples v dežju), prvem slovenskem črnovalovskem filmu (Grajski biki, prvem celovečercu hrvaškega animacijskega oskarjevca Dušana Vukotića (Sedmi kontinent), edini jugoslovanski ekranizaciji kakega jugoslovanskega stripa (Mirko in Slavko), najboljšem protivojnem filmu vseh časov (Železni križec) in prvem zombijevskem filmu, posnetem na slovenskih tleh (Mračni odmevi) ...” Bitenc je igral tudi v kultnem Winnetouju, v filmu 141 minut nedokončanega stavka, ki ga je posnel Zoltán Fábri, srečamo pa ga tudi v Bulajićevi Bitki na Neretvi, Delićevi Sutjeski, v filmu Valter brani Sarajevo, pa v Cvitkovičevem Odgrobadogroba, Kozoletovem Stereotipu, Košakovem Outsiderju in še mnogih drugih. Tudi v prvi slovenski kriminalki, Minuta za umor, ki jo je Jane Kavčič posnel leta 1962 in s katero so minuli petek odprli letošnjo sezono Letnega kina slovenskih filmskih igralcev v Divači.

Bitenc o filmu še vedno govori neizmerno strastno: “Svoji prvi ljubezni, teatru, sem bil absolutno predan, a ko sem leta 1959 pri celovečercu Dobri stari pianino zares zavohal film, sem 'prešaltal'. Film je zame tista druga ljubezen, ki človeka zajame celega. Ljubezen, za katero skrbiš in ona zate in je ne zapustiš. Pustimo ob strani, ali je film umetnost ali ne. Zame je vse - umetnost, ljubezen, šarm, glamur in sreča. Od filma se nikoli nisem ločil, on od mene pa tudi ne.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---