Sajeta ne popušča komercialnim pastem

Kreativni festival Sajeta je po 18 letih kljub nekomercialni ponudbi glasbe in svojstvenih spremljajočih dejavnostih atraktiven, kot je bil na začetku. Gostje se vračajo, prihajajo novi. Od ponedeljka do sobote se je odvrtel bogat program raznolike glasbe, podnevi so se prepuščali umirjenemu ustvarjanju v sozvočju s Sočo in Tolminko.

Odpri galerijo

TOLMIN > Čeprav je tolminsko bajeslovno bitje sajeta, po katerem se imenuje najstarejši festival na Sotočju, hitro kot blisk, se je med popoldanskim sprehodom skozi festivalsko prizorišče na Sotočju, zazdela umirjena in poduhovljena, predvsem pa ustvarjalna. Vmes se je igrivo družila z otroci pri plezanju po plezalni stena, jim prišepetavala, kako naj sestavijo zapletene sestavljanke, skupaj z njimi je zaigrala na različne instrumente, jih nagajivo poškropila z mrzlo Sočo in Tolminko. Ko so postali lačni, jim je ponudila izdaten košček tolminske frike.

Ko se je spustila noč, je sajeta pokazala svojo pravo nrav. Skupaj s številnimi gosti in glasbeniki je do zgodnjih jutranjih ur razsajala na neulovljiv, nadžanrski način in se spuščala v debato, kakšna glasba je, za vraga, to.

Konkretnega odgovora ni mogla dobiti, ker je kot ona sama tudi glasba festivala Sajeta neulovljiva. Z načelnim odgovorom postreže muzikolog Tadej Stolič, ki je bil svoje čase soustvarjalec Sajetinega programa: “Sajeta ohranja radovednost do slušno novega, neznanega. Ponuja spontanost. Skrbno uravnava ravnovesje med zabavno lahkotnostjo na eni strani in posvečenostjo na drugi.” Stolič upa, da glasba izpod odra na tem čudovitem kraju ne napolni le okolja, ampak tudi misli vseh poslušalcev. Ali je bilo tako, ve vsak poslušalec sam zase.

Festival Sajeta je s pokončno in kritično držo že velikokrat pljunil resnici v oči, v sredo pa tudi z dokumentarnim filmom Buldožer - Pljuni istini v oči, ki je približal čase sredi 70. let in osupljiv uspeh Buldožerjevega alternativnega rocka. Prodali so več kot 300.000 plošč, morda bi jih milijon, če apartčiki albuma ne bi umaknili s polic trgovin. Ni pomagalo, prodajali so ga “izpod pulta”. Marko Brecelj je nato s sogovorniki razkrival, da kulturni establišment v zadnjih 40 letih ni veliko napredoval. Tudi organizatorji iz Zavoda Sajeta oziroma iz Zveze Mink z Janezom Lebanom na čelu imajo z “delilci” kulturnega denarja zanimive izkušnje. Kot pravi, pa je ministrstvo za kulturo sčasoma le spoznalo, da je butična Sajeta, ki ne more in noče biti komercialna, s svojo ustvarjalnostjo vredna denarne podpore. Tudi občina Tolmin pomaga.

Organizatorji so kot enega zanimivejših letošnjih gostov izpostavili minimalističnega skladatelja in multimedijskega glasbenika Philla Niblocka iz ZDA, ki se je med turnejo po Evropi v četrtek predstavil v Kinogledališču. Hkrati predstavlja filme in eksperimentalno glasbo brez melodije in ritma. Kot pravi, se trudi za vtis lebdenja glasbe v zraku.

V sredo je glasbeni program uvedla skupina Kača, Sraka & Lev Quintet, ki z ritmi ponazarja povezavo človekovega dela in glasbe. Kot pravijo, njihovi nastopi predstavljajo evolucijo “ritma dela” iz idealne neonesnažene družbe, kjer je bil utrip bolj spoštljiv do človekove narave, in vse do današnje, ko je vse postalo hitrejše in nečloveško in v njej, na žalost, pogosto sploh ni dela.

Zadnji, sobotni večer, je sajeta še malo ponagajala. Ansambel Saeta (le kdo je po kom povzel ime) je k skupnemu muziciranju in improviziranju povabil eno najbolj priljubljenih primorskih glasbenic in pevk Tinkaro Kovač, ki je vajena raznolikih zasedb, saj je z njimi do sedaj odigrala že več kot 800 koncertov.

NEVA BLAZETIČ

---