Trst in Nova Gorica sta si podala roko

Dokumentarna filma Trst, Jugoslavija in Mesto na travniku ter njihovi ustvarjalci so bili v središču tretje projekcije letošnjega Letnega kina Silvana Furlana.

NOVA GORICA > “Ponosni smo, da letni kino ne le živi, temveč z vsakim letom raste. Pokazal je tudi na potencial te ploščadi, ki je postala prizorišče, na katerem se skozi dva poletna meseca prireditve za vsakogar dogajajo takorekoč vsak večer,” je v uvodu k ponedeljkovi projekciji poudarila podžupanja Mestne občine Nova Gorica Ana Zavrtanik Ugrin in ponovno opozorila na niz dogodkov ob 70-letnici Nove Gorice. Vrhunec, je dodala, bo 15. in 16. septembra, ko bosta v mestu osrednja proslava ob primorskem prazniku v režiji Nede Rusjan Bric in dogodek Goriška zgodba na Bevkovem trgu.

Z zgodovino mesta je povezan film Mesto na travniku, ki so ga v ponedeljek ponovno predvajali na velikem platnu. Petnajst let po nastanku, je poudarila vodja Letnega kina Mateja Zorn, “je film postal legenda, učno gradivo za osnovnošolce, gradivo za raziskovalce in navdih za druge ustvarjalce.”

“Marsikoga, ki nastopa v filmu, najbrž ni več med nami. Zato z leti morda to gradivo postaja še bolj dragoceno,” je pred projekcijo razmišljala Nadja Velušček, soavtorica Anja Medved pa je dodala: “Ko je film končan se ti pogosto zdi, da si morda spustil najbolj pomembne stvari. Ampak dejansko je ostal en pogled na Novo Gorico v tistem času. In ko bo zdaj kdo drugi naredil film, se nam bo pokazala nova Nova Gorica. V tem je lepota snemanja dokumentarnih filmov.”

Velik aplavz si je prislužila avtorica filma Trst, JugoslavijaWendy D'Ercole, ker se je potrudila o filmu govoriti v slovenskem jeziku, ki se ga je naučila kot samouk. Film o 70-ih letih, zlati dobi trgovskega Trsta, katere priča je bila tudi avtorica, saj so imeli njeni starši v mestu trgovino, je nekakšna zapoznela vzpostavitev komunikacije, razlaga D'Ercolejeva: “Film je neke vrste zbliževanje med tistimi, ki so prodajali, in tistimi, ki so kupovali. Takrat je namreč vse potekalo zelo hitro in komunikacije ni bilo. Jugoslovani niso poznali jezika, niso poznali niti imen ulic, vedeli so le za imena trgovin. Si predstavljate, da sta Emir Kusturica in Goran Bregović kupila svoj prvi par kavbojk na Ponte rossu? Za nas pa sta bila le del brezimne množice kupcev, o katerih nismo vedeli drugega kot to, da govorijo čudne besede v nerazumljivem jeziku.”

Letni kino se po včerajšnji projekciji Rdeče želve drevi nadaljuje z nemškim filmom Zbogom, Berlin!

VH

---