Pljuvali so resnici v oči

Da je življenje, prosto po Buldožerjih, feferon, najbrž vedo tudi tisti, ki o alternativni glasbi nekdanje Jugoslavije ne vedo prav ničesar. Pljuni istini u oči iz leta 1975 je eden najvplivnejših albumov iz obdobja bivše države in že zato si zasluži svoj dokumentarni film. 42 let po izidu albuma režiserka Varja Močnik spremlja zgodbo Buldožerjev in njihovega prvega albuma, kot so jo doživljali ustvarjalci, glasbeniki, sodobniki, kritiki in oboževalci.

HRPELJE > Dokumentarec Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino in nastajajo pod okriljem NordCross Production. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt(Igor Zupe, 2006), tretji, namenjen prvencu skupine Laibach, pa bo javno predstavljen prihodnje leto.

“Začetna ideja je bila popolnoma enostavna: delali bomo svoje komade v srbohrvaščini. In igrali bomo po celi Jugoslaviji. To je bila osnovna ideja,” v dokumentarnem filmu pove Borut Činč.Poleg Činča na klaviaturah so bili del Buldožerjev ob izidu prvega albuma še Boris Bele (vokal, kitara), Marko Brecelj (glavni vokal), Štefan Jež (bobni), Uroš Lovšin (kitara) in Andrej Veble (bas kitara).

LP filmBuldožer - Pljuni istini u oči bodo nocoj predvajali v letnem kinu v Novi Gorici, pred njim pa bodo zavrteli še Moj narobe svet, glasbeni dokumentarec, v katerem režiserka Petra Seliškar gledalca popelje v svet Franeta Milčinskega - Ježka.

“Nekoga moraš imeti, pa čeprav buldožer,” je Ivan Volarič - Feo parafraziral pesem Ivana MinattijaNekoga moraš imeti rad. In tako so Buldožerji postali Buldožerji. Roganje iz ustaljenih (malo)meščanskih vrednot je stalnica njihovega umetniškega ustvarjenja, a njihova glasba je na prihodnje generacije vplivala tudi zato, ker so prekinili z ustaljenimi normami, ki so takrat vladale na jugoslovanski glasbeni sceni.

Buldožerji so ogorčenje izzivali tudi z nastopi. Na festivalu Boom v Zagrebu je Brecelj na oder prišel v invalidskem vozičku, odmeven je bil tudi njihov performans Dan bolezni z zborčkom Pepel in levkemija (parodija na Pepel in kri ter njihovo skladbo Dan ljubezni) na podelitvi nagrad zlati M.

Cenzura zaradi fotografije Tita

Dobrih 38 minut dolg album je skupina snemala v studiu Akademik v Ljubljani. “Plošča je bila prekratka, mi pa smo imeli viski, hašiš, čas in stanovanje, ko je bila Tjaša v službi. Ti dnevi ustvarjalne zabave so bili vrhunec naše premoči,” se v filmu spominja Brecelj. Od tod izhaja ideja za devet strani dolg ovitek albuma v formi časopisa. Nekatere fraze iz njega so postale del pogovornega jezika v 70. in 80. letih.

Buldožerji prvega albuma niso želeli izdati v Sloveniji. Založba Jugoton ni imela posluha zanje, sprejela pa jih je PGP. Takoj po izidu so dosegli uspeh, saj nihče ni pričakoval take prodaje. Potem pa so dobili iz založbe obvestilo, da je distribucija prepovedana.

Takratne oblasti uradno niso zmotili posmehovanje, provokativna besedila, dekadentna naslovnica albuma, ampak le ena manjša fotografija na ovitku. “Na njej je Činč v mladih letih, ki igra harmoniko v eni tistih sindikalnih dvoran. Na zavesi za njim je bila obešena slika našega vodje,” pojasni Bele. A to je bil nenazadnje dober PR za skupino - album se je takrat dalo dobiti pod pultom v glasbenih trgovinah založbe.

Rodovitna sedemdeseta - vrhunec zrelosti

Na premierni predstavitvi med Piranom in Postojno - v Hrpeljah - je Brecelj razmišljal tudi o razliki med časom, ko je bila izdana plošča (zadnja sedemdeseta drugega tisočletja), in današnjim časom (prva najstna tretjega tisočletja).

“Rodovitna sedemdeseta so bila vrhunec zrelosti sistema odnosov, v katerem smo živeli in ga je huda muca grabežljivosti in sebičnosti popalala ob razpadno pokradeni tranziciji. Sedanji čas, v katerem je posnet LP film o plošči, ki je zgodovinska na celem območju dejansko samostojne države, pa je valilnica jalovosti in tekoča trakulja posnemanja, ki gre dobro v denar. Ne trdim, da danes ni ustvarjalnih oseb in skupinskih pobud na področju kulture oziroma umetnosti. Hočem samo reči, da industrija okusa in vsemogočno tržišče ustvarjalne osebe in skupinske pobude izrinjata na rob neobstoja,” je med drugim prebral Brecelj.

Dogodek je poimenoval Pljunek v Hrpeljah, omogočil pa ga je konzorcij nevladja “Prvi na vasi” in Občina Hrpelje-Kozina.

PETRA MEZINEC

---