Posvečeno nadležnim ženskam

Angleška pisateljica Paula Hawkins, ki je pred dvema letoma s psihološkim trilerjem Dekle na vlaku osvojila občinstvo po vsem svetu, svoj drugi roman Pod gladino posveča “vsem nadležnim ženskam”. Takšna je tudi Nel Abbott, fotografinja in pisateljica, ki jo najdejo utopljeno v tolmunu, in okrog katere Hawkinsova splete svojo novo zgodbo.

LJUBLJANA >Roman Pod gladino smo v slovenščini dobili precej hitro: v izvirniku je izšel 2. maja letos, pri Mladinski knjigi pa so ga v prevodu Danice Križman izdali v drugi polovici julija.

Paula Hawkinsje s prvencem rušila rekorde: romanDekle na vlaku se je takoj po izidu zavihtel na vrh lestvice najbolj branih knjig v New York Timesu, statistika pa pravi, da od izida ni padel s seznama najbolj prodajanih knjig ter da ga je doslej prebralo kar 20 milijonov bralcev. Po romanu so lani posneli tudi istoimenski film z Emily Blunt v glavni vlogi.

S prvim romanom je Hawkinsovi, ki je vrsto let delala kot novinarka, uspelo ustvariti knjižni fenomen pa tudi dati svoj prispevek k novemu literarnemu žanru - slovenska kritičarka in pesnica Katja Perat ga je opredelila kot domačijski noir. Protagonistke romanov Paule Hawkins so ženske, tema, ki pisateljico vznemirja tako v prvencu Dekle na vlaku kakor tudi v psihološkem trilerju Pod gladino, pa je nasilje nad njimi: “V Veliki Britaniji zaradi nasilnih partnerjev ali bivših partnerjev umreta kar dve ženski na teden. Zato knjiga govori o tem, kako so moški skozi zgodovino želeli nadzorovati in ustrahovati ženske. O tem, kako jih je družba omejevala, poniževala in želela utišati. Še posebej so v nevarnosti ženske, ki so drugačne, ki želijo živeti življenje tako, kot same hočejo, ki so lepe, svobodne - neka majhna družba jih takoj dojame kot provokacijo, ki ogroža ustaljeni red,” je pisateljica med drugim povedala v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo.

Ena zgodba, enajst glasov

Tokrat Hawkinsova bralca odpelje v majhno britansko mesto Beckford, ki ne more skriti temačnosti in zadušljivosti. Pripoved se začne s smrtjo Nel, samosvoje domačinke, ki jo najdejo utopljeno v rečnem tolmunu, kjer so že v preteklosti izginjale “nadležne ženske”. Pisateljica se odloči za rašamonsko strukturo pripovedi - zgodbo pomaga bralcu sestaviti kar 11 pripovedovalcev. Kritike je to zbodlo - Hawkinsovi očitajo preveč zapleteno strukturo, a pisateljica se na to ne ozira. V intervjuju za Sobotno prilogo je med drugim dejala, da je raje ambiciozna kot previdna: “Ko sem začela pisati, je imel roman manj junakov, a zdelo se mi je zanimivo, če bi jih bilo več. Želela sem si, da bi se bralcu zdelo, kot da tudi sam živi v tem mestecu in sliši te zgodbe od različnih ljudi: ko gre v trgovino, od sosedov, znancev ter si potem sam sestavlja sliko o tem, kaj se dogaja. Sproti se lahko odloča, komu verjame in komu ne. Jasno mi je bilo, da je to predrzna ideja, in vedela sem, da tvegam, saj branje te knjige ni preprosto, a svojih bralcev nikoli ne podcenjujem.”

Ti se, tako kot prebivalci Beckforda, sprašujejo, ali je Nel v tolmun pogubljenja skočila sama, ali jo je kdo vanj porinil. To vprašanje teži in vznemirja tudi Nelino sestro Jules, s katero si nista bili pretirano blizu ... Je Nel razvozlala skrivnost tolmuna, v katerem so v preteklosti utapljali “nadležne ženske”, za katere so govorili, da so čarovnice? Je njena smrt med drugim povezana s smrtjo 15-letne Katie, ki se je utopila malo pred Nel?

Skrivnosti človeškega spomina

Hawkinsonovo tudi v drugem romanu, tako kot v prvencu, vznemirja tematika človeškega spomina, zato ima rada nezanesljive pripovedovalce. Rachel, junakinja Dekleta na vlaku, ki raziskuje umor, je alkoholičarka: ko se zbudi, se tistega, kar se je dogajalo večer prej, ne spomni, v romanu Pod gladino pa piše o tem, kako ljudje dogodke iz preteklosti podzavestno rekonstruiramo in jih potem lahko sestavimo v povsem različne zgodbe.

Paula Hawkins s svojim pisanjem dregne tudi ob dejstvo, ki mu večina zelo rada verjame, to pa je, da se slabe stvari dogajajo slabim ljudem: “A to ni res. Prav zato se mi zdi, da kriminalke zelo dobro reflektirajo dogajanje v neki družbi, ki je na videz poštena in zdrava, saj opisujejo njene skrite svetove - podzemlje, nasilje med štirimi stenami, rasizem,” je še dejala v intervjuju in dodala, da so kriminalke za bralce privlačne tudi zato, ker urijo naše možgane, saj radi rešujemo zapletene uganke.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---