Včasih se ne izplača
Ker delo načeloma osvobaja in je še nedavno pritiskala gospodarska kriza, ko zaposlitev ni bilo, bi moral biti brezposeln človek zdaj, ko je prostih delovnih mest naenkrat na pretek, zadovoljen, če dobi zaposlitev. Pa to ni nujno in samoumevno.
Po načelu sprejmi, kar ti nudijo, lahko namreč zelo hitro pristane na “minimalcu” ob zaposlitvi za določen čas z nekajmesečno preizkusno dobo. Šefi običajno zahtevajo opravljanje cele vrste del, ki so jih včasih opravljali dva ali trije zaposleni, urnik je zelo verjetno deljen, sobotno delo prej pravilo kot izjema.
Če je ta nekdanji brezposelni samski, še nekako gre, če pa ima partnerja z ne najbolje plačano službo in otroka ali dva, se šok pojavi kmalu po zaposlitvi. Otroški dodatek se nemudoma zniža za sto evrov, plačilo vrtca se zviša za podobno vsoto, položnica za šoloobveznega otroka nekaj manj ...
Ni potrebne veliko pameti pod lasmi, niti kalkulator ne, za preprost izračun, da se tisti, 600 evrov vreden minimalec, v hipu zniža za slabih 300 evrov. In že je do včeraj brezposelni pred veliko dilemo; kaj se bolj izplača, biti v evidenci brezposelnih na zavodu in nekaj časa prejemati denarno nadomestilo, pa seveda še denarno pomoč centra za socialno delo ter na račun nezavidljivega življenjskega položaja višji otroški dodatek in številne druge odpustke, olajšave pri plačilu vrtca, šole ... in se v prostem času posvečati otrokom, bližnjim, naravi, lastnemu razvoju, živeti svoje življenje? Ali se za minimalno razliko od jutra do večera pehati za dobiček nekoga drugega, biti žrtev stresa, mobinga, si z leti nakopati kakšno bolezen in potem naenkrat, v starosti, iztrošen, spoznati, da je šlo življenje, pravo življenje mimo, da ga ni izživel.
In še tole: tisti, ki niso nikoli delali kot honorarci, samostojni podjetniki, po podjemnih, avtorskih in podobnih pogodbah, ki so takoj prilezli na dobro plačana delovna mesta, te dileme ne razumejo. Njih delo, ki ga pogosto le preložijo na druge, dejansko osvobaja.