Armada se nikoli ni povsem umaknila

Čeprav mnogi menijo, da se je od osvoboditve Primorske maja 1945 do 15. septembra 1947 jugoslovanska armada umaknila iz cone A, to ne drži. Tukaj je ves ta čas bil odred z 2000 vojaki. Predstavlja ga sveže izdan zbornik, ki ga je uredil Miloš Lozič.

Odred je odigral pomembno vlogo v času med koncem vojne 
in priključitvijo Primorske Jugoslaviji.  Foto: Leo Caharija
Odred je odigral pomembno vlogo v času med koncem vojne in priključitvijo Primorske Jugoslaviji.  Foto: Leo Caharija

NOVA GORICA > Po osvoboditvi Primorske je bil čas negotov, saj so bile tu prisotne zavezniške enote in jugoslovanska armada. Zavezniki so zahtevali, da se ozemlje začasno razmeji do mirovne pogodbe in da se jugoslovanska armada umakne na rapalsko mejo. “To seveda ni bilo sprejemljivo. Nato so bila zelo trda pogajanja, prišlo je do zaostritve, skoraj do meje vojaškega spopada, v zadnjem trenutku pa so našli kompromis, ki je nekako zadovoljil obe strani,” razloge za nastanek odreda pojasnjuje Miloš Lozič. Jugoslovanska stran je pod velikim pritiskom pristala, da v coni A ostane samo 2000 njenih vojakov. Po beograjskem sporazumu 9. junija 1945 so se ostale enote morale umakniti za Morganovo linijo.

Ko so 20. junija podpisali še devinski sporazum, v katerem so se sporazumeli o podrobnostih, je poveljnik zavezniških enot John Harding ukazal, da se morajo vse enote omenjenega odreda zbrati na teritoriju med Cerjem, Trsteljem, Svetim, Vojščico, Novo vasjo in Opatjim selom. “Imeli so enako vlogo kot zavezniki drugod. Skrbeli so za vse vidike življenja na tem območju, tu so normalno delovali narodnoosvobodilni odbori. Zavezniki niso posegali, razen ko so prihajali v inšpekcijo,” pojasnjuje Lozič. Tako je bilo do priključitve Primorske k Jugoslaviji 15. septembra 1947, ko je odred prenehal obstajati. “Formalno se jugoslovanska armada torej od osvoboditve Primorske nikoli ni v celoti umaknila, le zmanjšala je število vojakov na 2000,” poudarja Lozič.

V literaturi se je odred že omenjal, a pričujoča knjiga je edina, ki govori izključno o njem. Gradivo zanjo so zbirali že od sredine osemdesetih let, večinoma so bili spomini, nekaj pa tudi arhivskega gradiva. Lozič jih je zbral v knjigi, v katero je vključil tudi beograjski in devinski sporazum ter dokumente, ki jih je našel v Vojnem arhivu Srbije. Arhiv odreda je verjetno uničen, arhiv IV. armade pa je bil v času zbiranja gradiva za monografijo praktično nedostopen, pojasnjuje Lozič, ki v prvem delu razloži zgodovinske okoliščine nastanka odreda, knjiga pa ima tudi kar precej fotografskega materiala.

MM


Najbolj brano