Lahko bi bilo slabše
Izbira na glasovalnem lističu predsedniških volitev 2017 je bolj ali manj spodobna. Večinoma gre za dolgoletne politike, trije so del kariere preživeli v tujini, dve dami sta nekdanji učiteljici, na seznamu so trije z županskimi izkušnjami, za dobro mero pa se bomo lahko opredeljevali tudi o tem, kako (ne)primeren se nam za predsednika zdi nekdo, ki je bil obsojen zaradi poskusa umora.
Foto: STA
Kot nemara najbolj pomembno vprašanje se je v zadnjih treh tednih izkazovalo vprašanje pristojnosti predsednika republike. Te niso velike, so pa pomembne in od vsakokratnega predsednika je odvisno, kako bo svoj položaj gradil. Nekateri tokratni kandidati, denimo, menijo, da mora predsednik urejati vprašanje čakalnih vrst v zdravstvu (Popovič) ali se celo opredeljevati do posameznih potez Centrov za socialno delo (Likovič). Spomniti velja, da je s podobnimi idejami na položaj prišla hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je kmalu po inavguraciji začela soditi o vsem povprek, ministre pa je želela podučevati na seji vlade, ki jo je skušala sklicati kar sama. S takšnimi potezami se je v prvi vrsti osmešila, saj ni prišla daleč. Samo dejstvo, da je nekdo predsednik, pač še ne pomeni, da bodo vsi ostali v vrhu nacionalne politike stali mirno ob vsaki njegovi besedi. To, dragi kandidati, si že velja zapomniti.
Če odmislimo Pahorjeve samovšečnosti na instagramu in zdrse v pripombe o malih miškah, za katere pa se je tudi - redkost pri nas! - opravičil, ugotovimo, da je v svojem mandatu v glavnem ubiral “ziheraško” pot. Z veliko večino kadrovskih rešitev je v državnem zboru uspel, ker je imel “teren pripravljen” in z izbirami ni presenečal strank. Glede na njegovo naklonjenost ceremonialu smo pričakovali, da bo vpeljal letni nagovor državljanom ali vsaj parlamentu, kakršnega imajo, na primer, ameriški predsedniki in po novem tudi šef evropske komisije. Včasih bi ga bilo res dobro bolje slišati, ne le videti. V dobro mu gre šteti, da je deloval pomirjevalno in da v zgodbi o partizanih in domobrancih ni budil strasti. Spravni spomenik, ki smo ga dobili v središču Ljubljane, je dostojen pomnik in nam zaradi njega ni treba biti nerodno.
Dejstvo, da je nekdo predsednik, pač še ne pomeni, da bodo vsi ostali v vrhu nacionalne politike stali mirno ob vsaki njegovi besedi. To, dragi kandidati, si že velja zapomniti.
Pahorjevi protikandidati so z izjemo Andreja Šiška uveljavljeni predstavniki establishmenta in so doslej igrali po pravilih. Glede na videno v lokalni politiki je bilo bolj agresiven, iskriv pristop pričakovati od koprskega župana Borisa Popoviča, vendar se je očitno odločil ubrati umirjenost. Razočaranje predstavlja Maja Makovec Brenčič, saj jo raziskave postavljajo skoraj povsem na rep. Za predstavnico glavne vladne stranke je to še kar zoprna reč. Glede na bojeviti značaj njene stranke z umirjenostjo prepričuje kandidatka SDS Romana Tomc, kot je videti v raziskavah, takšno politiko nagrajujejo tudi volilci. Na umirjenost in konstruktivnost stavi tudi Ljudmila Novak. In prav zato ob tem ne gre spregledati dvotirnega nagovarjanja volilcev na desnici: NSi in SDS vsaka s svojo kandidatko. Obema javnomnenjske raziskave kažejo stabilno, a še vedno razmeroma nizko podporo. Skupaj bi prvemu Pahorjevemu zasledovalcu Marjanu Šarcu lahko pošteno dihali za vrat, a mu ne. Zakaj? Ker si gresta Ljudmila Novak in Janez Janša na živce. Toliko o sodelovanju.
In za konec: vsi skupaj se lahko zamislimo nad dejstvom, da je nekdanjemu zaporniku Andreju Šišku razmeroma hitro uspelo zbrati podpise podpore, literat Andrej Rozman Roza pa je spektakularno pogrnil. Prihodnjo nedeljo bomo tako v izbiro dobili tudi nekoga, ki se je odločil, da bo ubil sočloveka in bil za to tudi obsojen. Narod, ki zase verjame, da je utemeljen v kulturi, je torej kulturnika zavrgel, nekdanjega zapornika pa postavil na mesto predsedniškega kandidata. Spomnimo se tega, ko bomo naslednjič poslušali vznesene besede o pomenu kulture za narodno bit.
ANTIŠA KORLJAN