Športno prenese vse kritike

Če bi jo v vlado za ministrico za izobraževanje povabil Janez Janša, bi odklonila. Tako o tem, da je pred dvema letoma dozorel čas, da prevzame odgovornost za resor, pravi Maja Makovec Brenčič. Miro Cerar jo je prepričal, ni pa tudi formalna članica SMC. Pravzaprav se je zdaj, v predsedniški kampanji, sama postavila nekoliko bolj na levo stran političnega pola, kot se uvršča stranka SMC.

Tisti, ki Majo Makovec Brenčič poznajo z Ekonomske fakultete, kjer je bila do prevzema ministrske vloge profesorica skoraj četrt stoletja, predavanj pa niti sedaj ni povsem opustila, so nam o njej povedali, da je zelo ambiciozna, kot profesorica pravična, kot sogovornica prijazna. In polna energije, lahko dodamo, saj se ji natrpan predvolilni urnik med našim pogovorom v Kopru ni prav nič poznal.

V politiki je nov obraz. “Pravijo, da potrebujemo politike novih generacij. A vseeno, ko so me prvič povprašali, ali bi želela vstopiti na ministrsko mesto, to je bilo že dolgo tega, še nisem čutila, da bi bil to lahko moj parket,” se spominja. V času krize Pahorjeve vlade se je ob namerah o ustanovitvi tehnične vlade neuradno prvič omenjalo tudi njeno ime. Pravi trenutek je prišel pred dvema letoma, ko jo je v vlado povabil Miro Cerar. Nekako logično se je zdi, da redna profesorica mednarodnega poslovanja in trženja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, prodekanja, prorektorica na Univerzi v Ljubljani in vodilna na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu prevzame odgovornost za resor izobraževanja in znanosti. “Dozorelo je moje videnje področja, predvsem želja, da se v sistemu nekaj spremeni. In če želiš spreminjati, moraš biti v sistemu. Obenem pa so me prepričale tudi vrednote, ki jih doktor Cerar nosi v sebi,” o svojem vstopu v politiko pravi Maja Makovec Brenčič.

Maja Makovec Brenčič

Rojena: 27. maja 1969

Kraj bivanja: Odraščala je v Borovnici, zdaj živi v Grosupljem.

Izobrazba: doktorica ekonomije

Zaposlitev:ministrica za izobraževanje, znanost in šport

Družina: vdova, otrok nima, je pa, kot pravi, zelo rada teta svojima nečakoma

Kariera: Začela je v Industriji usnja Vrhnika, od leta 1993 do nastopa ministrske funkcije je bila zaposlena na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, na kateri je bila redna profesorica na področju mednarodnega poslovanja, od leta 2013 pa tudi prorektorica Univerze v Ljubljani za področje prenosa znanja. V obdobju 2009-1013 je bila predsednica sveta Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) in prodekanja za razvoj na Ekonomski fakulteti. V obdobju 2008-2014 je predsedovala Društvu za marketing Slovenije, leta 2013 pa je bila imenovana tudi za predsednico evropske akademije za marketing (European Marketing Academy).

Podpora: kandidira s podporo stranke SMC, ni pa njena članica

Najprej je bil odločen ne

Odločitev, da pristane na predsedniško kandidaturo, je bila težja. “Precej pobud in spodbud je bilo potrebnih, ja. Najprej je bil odločen ne.” Potem pa je, kot pravi, dozorela ideja: zakaj ne pokazati vsega, kar Slovenija zna in zmore tudi skozi predsedniško kampanjo. To v našem pogovoru največkrat ponavlja. Tudi vprašanje, ali kot strokovnjakinja za trženje sebe vidi kot produkt, ki bi ga volilci kupili, obrne v to smer: “Slovenke in Slovenci - umetniki, znanstveniki, športniki - so nosilci tega. In temu lahko damo priložnost tudi skozi predsedniški glas.”

A vendarle, v javnomnenjskih anketah ji ne kaže dobro, stranka SMC ima višjo podporo od kandidatke. “Pozno smo stopili v kampanjo in javnomnenjske raziskave me ne obremenjujejo,” pravi. Preberemo ji razmislek Tomaža Deželana s Fakultete za družbene vede ob letošnji obilici ženskih kandidatk za predsednico profesorja, da so ženske kandidatke topovska hrana, ki se jih žrtvuje, ko imajo stranke malo možnosti za zmago. “To prav gotovo ne drži. Ko se ženske odločimo, gremo trdno na pot,” se ne da. Pravzaprav jo veseli, da je na soočanjih ženska družba in se ženski glas sliši.

“Sem zelo realna v življenju, a hkrati tudi optimistična. Želim ohranjati to energijo, pozitivno videnje vsega, kar smo in kar je okoli nas.”

“Bolj odločno”, je slogan njene kampanje. Torej je to kritika na Boruta Pahorja? “Ne samo na Pahorja, tudi kdaj na našo vlado,” pravi. Pri čem konkretno naj bomo bolj odločni, pa: “Naj bo predsedniški glas bolj odločen, naj glasno povezuje takrat, ko se zdi, da je narod razdvojen, da se bolj odločno odziva na aktualne zadeve, pomembne za narod, naj bo tisti, ki poudarja naše uspešnosti.”

Hoče biti glas učiteljev

Med svetovnimi politiki ceni kanadskega premierja Justina Trudeauja. “Zelo zanimiv politik, ki zna odločno premoščati marsikatere izzive. Pa še iz učiteljskih vrst prihaja,” vidi vzporednice. Pri omembi učiteljev posebej zaiskri. Zahtevo sindikata po povišanju učiteljskih plač odločno podpira. “Sem in bom glas učiteljev, tako čutim in je prav. Učitelji imajo danes izjemno zahtevno delo, družba vse izzive prinese prav v šolo in učitelji morajo biti eden najbolj trdnih stebrov družbe in zato jim je treba tudi ustrezno vrednotiti njihovo delo.” Všečna je njena pobuda, da bi mladi dobili volilno pravico s 16 leti. “Mladi prav dobro vedo, v kakšnem svetu živijo. Če lahko delajo in plačujejo prispevke pri 16. letu, zakaj ne bi dobili tudi priložnost povedati, kaj si želijo v državi. To je tudi pobuda evropskega parlamenta.”

Ministrska funkcija v času kampanje ne trpi, zagotavlja, zanaša se na “odlično ekipo, ki poskrbi, da vse teče”, tudi če je kakšen dan odsotna. Tako je tudi na Ekonomski fakulteti; zaradi številnih funkcij v akademskem svetu, ki si jih je nakopala, predavateljsko delo velikokrat pade na njene asistente, smo slišali.

Energijo krepi z gibanjem, šport preprosto obožuje. Vsak dan skuša najti čas za kakšno vadbo. “Zdaj v času kampanje so minute za to omejene, a skušam vsaj zgodaj zjutraj v telovadnico.” Med drugim vadi tudi boks. A v dosedanji kampanji je še ni prijelo, da bi koga od protikandidatov boksnila. “Ne, kampanja je spoštljiva in dostojna. Morda bi pričakovala odstiranja več različnih tem, vprašanja se zelo ponavljajo.” Tako pač je, verjetno bo morala še velikokrat ponoviti, da je neupravičeno prejete dodatke za stalno pripravljenost, ki so jih izplačevali na fakulteti, v celoti vrnila, vseh 26.000 evrov, saj ji je to javnost zelo zamerila.

Priimek Makovec je pogost v Vipavski dolini, a primorskih korenin v rojstni Borovnici ni našla. Rada potuje. Obvlada angleški jezik, delno tudi španščino, italijanščino in nemščino. Rada bere slovensko poezijo, ob njej je vedno knjiga Darilo za rojstni dan Richarda Bacha, za sprostitev uživa ob kriminalkah Joa Nesboja. “Sem zelo realna v življenju, a hkrati tudi optimistična. Želim ohranjati to energijo, pozitivno videnje vsega, kar smo in kar je okoli nas,” se vrne v svoj program. V Sloveniji velikokrat zelo negativno delujemo drug do drugega, ugotavlja: “Moramo se izogibati ustvarjanju nenehnih neskladij ali razprtij, samo da so in da nekdo sporoča drugemu, kaj ni prav, in to na način, ki lahko tudi prizadene.” Želi si, da bi več mladih stopilo v politiko. “Mi, malo mlajši v politiki, gledamo drugače, treba je razbliniti idejo, da se moramo vedno deliti. Če bo kdaj to potrebno, je to prav v časih ki prihajajo; nacionalna samobitnost ob ohranitvi varnosti bo največji izziv za posameznika in družbo.” Med ključnimi izzivi, ki čakajo Evropsko unijo in svet, je prav varnost, poudarja. “Zavedati se moramo, kakšna vrednota je to. Mi uživamo visoko stopnjo varnosti, ohranimo jo.”

Ve, kako preživeti

Športno je prenesla žvižganje množice na Kongresnem trgu, ko je prišla na oder pozdravit zlate košarkarje. “Povsem razumem, ljudje so bili tam zaradi košarkarjev.” Kot strokovnjakinja za marketing zlahka najde pozitivno sporočilo tudi v naključju, da je sedež njenega štaba tik ob trgovini z napisom The end (konec). “Morda je to konec nečesa starega in začetek novega - v funkciji, za katero kandidiram.” Kako preživeti izgubo in se pobrati, se je morala naučiti v zasebnem življenju. Kmalu po poroki je izgubila moža, nove družine si še ni ustvarila. Je pa zato zelo rada teta svojima nečakoma. Vprašanja, ali je v njenem življenju kdo, ki bi bil v vlogi “prve dame”, ne zameri. “To bi si želela,” pravi.

KATJA GLEŠČIČ

---