“Snemanje mi pomeni posebno stanje zavesti”

Jan Cvitkovič: od tistega trenutka, ko smo slišali njegov večni monolog v filmu V leru (pred skoraj dvajsetimi leti), je nenehno nadvse vidno prisoten na slovenski filmski sceni. Mož, ki ima v malhi izjemno število mednarodnih nagrad za svoje filme, lahko snema tako družinske drame (Kruh in mleko) kot komedije (Kino Šiška) in abstraktne “čiste filme” (Arheo).

V kinematografe pravkar pošilja svoj zadnji film Družinica, za katerega je na minulem 20. FSF dobil nagrade za fotografijo, izvirno glasbo, kostumografijo in zvok, igralka Irena Kovačević pa je prav pred FSF v Montrealu dobila nagrado za najboljšo žensko vlogo.

> Kot režiser in scenarist snemate drame in komedije. Kaj imata, če imata, skupnega poezija (poetični filmski izraz) in smeh?

“Presenetili ste me s tem vprašanjem. Edino, kar mi pade na pamet, je, da smeh sprošča navzven, poezija pa navznoter.”

> V nekem intervjuju sem prebral, da ste se naučili delati filme z branjem knjig. Kaj zdaj berete in ali bi bilo vredno gledanja?

“Trenutno berem Novelo o šahu, katere avtor je Stefan Zweig. Sem ljubitelj šaha in to je izvrstno čtivo za takšne kalibre. Opisuje, kako te lahko ljubezen do šaha privede do očaranosti, obsedenosti in celo blaznosti.

V preteklosti sem že posnel dokumentarec o našem genialnem šahistu, velemojstru Albinu Planincu, ki ga je zadela prav takšna usoda. Naslov filma je Totalni gambit, dosegljiv pa je v arhivu spletne strani rtvslo.si.”

> Po toliko letih ustvarjanja - živo pomnim V leru - ste čislana stalnica slovenskega filmskega sveta in starosta festivalov. Je kakšna razlika med vznemirjenjem pred snemanjem filma tedaj in zdaj?

“Niti ne. Vsak film jemljem, kot da je moj prvi in edini. Drugo takrat ne obstaja. Med procesom snemanja postanem drugačen človek. Zdi se mi, da boljši kot sicer. Zato mi snemanje veliko pomeni tudi kot neko posebno stanje zavesti, ko iz sebe potegnem tisto, kar je dobrega in lepega, na kar v vsakdanjem življenju pogosto pozabim.”

> Vaš samostojni režiserski prodor je bil film Kruh in mleko , ki govori o družini, ki jo ločuje toliko različnih stvari. Družini v vašem najnovejšem filmu se zgodi neke vrste sodobna nočna mora. Zdi se, da vam je pojem družine kot avtorju izredno pomemben. Se strinjate? In če da, zakaj?

“Da, res je, skoraj v vseh mojih filmih se pojavi družinska celica. Ne vem, morda je to zaradi mojega odraščanja. Imel sem zelo bipolarno družino. Mama je bila topla, dobronamerna, oče je bil hladen, skoraj sovražen. Doma ni bilo vedno prijetno in verjetno skozi film vedno znova iščem nekakšno rešitev oziroma odgovore na vprašanja, ki so se mi takrat podzavestno porajala.”

> Je Družinica tudi kritika sistema?

“Film Družinica je predvsem psihološka analiza intimnih odnosov v krogu družine, potem ko ta postane žrtev uničujočih zunanjih vplivov. Hkrati je tudi kritika sistema. V Sloveniji je namreč do leta 2012 veljal zakon, ki je družinam, kjer sta oba starša ostala brez dela, hkrati pa sta imela pred tem solidne službe, onemogočal kakršnokoli pomoč. In sicer iz banalnega razloga - zakon je določal, da ocenjevanje finančnega stanja družine za dve leti nazaj, ko je seveda bilo še solidno. Birokrati so namreč imeli na voljo dohodninsko napoved družine za dve leti nazaj, ne pa za leto nazaj ali za aktualno leto. To je bil katastrofalen udarec za tisoče slovenskih družin. Žrtve so bili seveda predvsem otroci.”

PETER ZUPANC

---