“Sanjal sem ljudi, ki so kot drevesa zraščeni s tlemi”

Dušan Kastelic je pred leti pobiral nagrade in doživljal navdušenje z leve in desne za svoj kratki animirani film Čikorja 'an kafe.

Na letošnjem FSF je avtor za najnovejši film Celica prejel vesno za najboljši animirani film. Ni še jasno, kje in kako boste Celico lahko videli - če jo bo sploh možno videti. Vsekakor gre za film, o katerem je vredno govoriti.

> Prvi vtis ob ogledu Celice je neverjetna tehnična dovršenost in resničnost animiranega sveta. V Pixarju bi, na primer, na podobnih scenah delalo veliko več ljudi. Koliko časa ste porabili za dokončanje Celice ?

“Dve leti in pol. Pri Pixarju bi tak film končali v enem mesecu, vendar bi produkcija stala par milijonov.”

> To je tako kot bi zidal hišo. Če imaš dovolj denarja, najameš vrhunsko ekipo, in hiša bo stala v parih tednih. Če je denarja malo, boš moral večino dela opraviti sam, se sproti učiti …

“Zato pri nas hiše zidajo po 20 let. Tako delo je frustrirajoče. Ker gre zelo počasi naprej, imaš vmes ogromno časa za razmišljanje, kako ti življenje odteka, ti pa čepiš za računalnikom in poganjaš miško po ekranu.”

> A ne gre le za tehnično izpiljenost. Očitno veliko razmišljate o tem, kako dolgo mora detajl ostati pred gledalčevimi očmi, da izzove točno določen čustveni odziv. Ali uporabljate statistiko ali občutek?

“Koliko časa naj traja določen gib oziroma scena, se odločam po občutku. Če se mi zdi, da se odvije prehitro, ga popravim, pa spet popravljam ... dokler ni v redu. Ker ima film specifično vzdušje, določene scene morajo malo dlje trajati, da poudarim dolgočasje, ki vlada v škatli, v kateri živijo ploskoglavci. Težko je določiti mejo, kako dolgo lahko 'vlečem' določeno sceno, da še ohranim napetost. Če grem čez to mejo, izgubim pozornost gledalca.

Likovni stil filma narekuje stil animacije. Človeku podobni liki se morajo gibati realistično. Gledalec ve, kako se gibljejo ljudje, zato jih vsako majhno odstopanje od realističnega gibanja zmoti. Zato takih likov ne animirajo 'na roko', ampak uporabljajo 'motion capture' tehniko (zajem giba), kjer sceno odigrajo pravi igralci, nato pa gibe in obrazno mimiko prenesejo na 3D-like. To je zelo hitra tehnika, vendar draga in nam nedosegljiva. Pravzaprav ne vem, če to sploh lahko imenujemo animacije, ker gre bolj za snemanje igranega filma brez kamere.

Pri karikiranih likih je stanje obratno - taki liki se morajo gibati karikirano. Bolj ko je lik karikiran, bolj karikirana je lahko animacija. Eksplozivni gibi v teh risankah imajo praktičen namen. S tem je manj dela in animatorji tako prihranijo veliko časa in denarja. Tehnika je sicer relativno hitra za animiranje, vendar zahteva zelo dobre animatorje. Če animator ne bo 'goljufal' dovolj subtilno, se bo gledalcu to zdelo nenavadno in 'poceni'.

Pri mojem filmu so liki nekje vmes med realističnim in karikiranim. Zato sem imel precej težav, preden sem sploh ugotovil, kako naj se pravilno gibljejo. V mojem filmu je vse animirano 'na roko'.”

> Izgrajevanje sveta ali 'worldbuilding'. Se tega lotite vnaprej ali najprej pride sporočilo?

“V tem primeru je bilo spontano. Podobne like in podobno vzdušje sem namreč videl v sanjah (morah), ki so se mi ponavljale nekaj let. Sanjal sem ljudi, ki so kot drevesa zraščeni s tlemi, morasto vzdušje … Ker pa sanje niso imele konkretne zgodbe, sem dodal zgodbo iz nekega mojega starega stripa. Zdi se mi, da se vsebina stripa zelo dobro vklaplja v vzdušje.”

> Po Čikorji je minilo devet let. Povedali ste, da ni nujno, da tisti, ki imajo radi Čikorjo , ljubijo Celico . Ampak zdaj ste dobili vesno ...

“Čikorja me je razvadila, ker res nisem slišal slabe kritike. Pri Celici pa so odzivi mešani. Od navdušenih do kritičnih. Celica je film, ki ne ponudi vsega na pladnju. Gledalci film interpretirajo po svoje. Zato njegovo sporočilo razumejo različno. Celica verjetno med ljudmi ne bo tako priljubljena, kot je bila Čikorja (ki je skoraj ponarodela). Upam pa, da bo uspešna na festivalih.”

> Čikorja je zelo slovenska - nočem reči, da risanke ne morejo razumeti drugje, le da poznavanje Iztoka Mlakarja avtomatsko naredi svoje v slovenskih srcih. Celica je, bi rekel, zelo primarna in zelo globalna. Sta Slovenija in svet zdaj kaj bolj dojemljiva za takšne pevce, kot je ta v celici, ali pa se stvari niso spremenile?

“ Ne vem. Pred leti, ko sem začel delati film, se mi je zdelo, da se stvari v svetu spreminjajo na bolje. Da bomo ljudje končno naredili korak naprej od egoističnih parazitov. Zato je imel prvotni scenarij srečen konec. V letih, ko sem delal film, pa se je pokazalo, da temu ni tako. Da neumnost vseeno zmaguje. Zato sem tik pred koncem spremenil zaključek filma.”

> Kaj se nahaja zunaj celice?

“Če bo film uspešen, bom naredil nadaljevanje, in potem boste izvedeli, kaj je zunaj.”

> Lahko kdaj upamo na animirani celovečerec?

“Celovečerec je moja velika želja. Žal pa ne vidim možnosti, da bi ga lahko naredil v naših razmerah. Potrebne bi bile koprodukcije, iskanje denarja v tujini … o tem pa ne vem ničesar. Bojim se, da v Sloveniji ni producenta, ki bi imel dovolj izkušenj na tem področju. Delo bi trajalo mnogo let (že samo to je nezdružljivo s pravili filmskega centra in RTV, ki zahtevata, da mora biti film končan najkasneje v dveh letih po podpisu pogodbe), in ker bi pri filmu delalo precej ljudi, ki bi vanj morali vložiti ogromno dela, bi bil precej drag. Po izračunih prek palca bi tak film stal približno tri milijone evrov (kar je več, kot znaša celotni proračun filmskega centra). To je 60-krat manj, kot stane Pixarjev celovečerec. Zagotovo pa ne bi bil 60-krat slabši. Tako da sem verjetno obsojen na kratke filme.”

Peter Zupanc

---