Liffe v prgišču recenzij
28. Liffe se je začel. Festival svetovnega filma traja 12 dni in zajema 97 filmov. Prestolnica je Cankarjev dom Ljubljana, toda festival lahko spremljajo - z omejenim številom filmskih naslovov - tudi v Mariboru, Celju in Novem mestu. Kar sledi, niso nasveti glede tega, kaj gledati; je le niz naključno izbranih filmskih naslovov, ki morda bolj kot karkoli drugega odsevajo eklektičnost festivala tako glede lokacij zgodb kot glede pristopov k zgodbam.
Prizor iz filma Manifest
Obdobje senc (Miljeong, igra v sekciji Ekstravaganca)
“Japonska vlada Koreji ...” Ko se film začne, se vam lahko zazdi, da boste gledali Prežečega tigra, skritega zmaja (Crouching Tiger, Hidden Dragon), a brez vrvi, ki držijo igralce v zraku, in pomešanega s katero od zgodb Johna le Carrreja o nesojenih vohunih. Akcijski del filma nikoli zares ne mine - in pravzaprav je čisti užitek gledati delo s svetlobo, s koti kamere, s koreografijo gibov pred kamero, z montažo - toda bolj ko se film končuje, bolj se zgodba preveša v tisto drugo, vohunsko stran. Vohunske skrivnosti v filmu niso tako labirintno zapletene, da jim gledalec ne bi mogel slediti ali da bi moral ugibati. To ni film o superherojih ali super naključjih. Postavljen je na trdna tla. Slabost je morda to, da scenarij pred gledalca dolgo niza skoraj neskončen plaz novih obrazov in novih imen (da so to korejski obrazi in korejska imena, ki jih zahodni gledalec težko pomni, prav tako ne pomaga), in še bolj to, da o nekaterih likih izvemo (pre)malo in da se njihovi zapleti razrešijo (pre)enostavno. Toda obenem je film Obdobje senc delo filmarjev, ki vedo, kako gledalca prepeljati skozi te težave dovolj tekoče, da “težave na poti” komajda opazi. To je izredno lep in (skorajda) nikoli dolgočasen primerek svojega žanra.
Ocena: 8/10
Zvodnika ljubezni (Hounds of Love, igra v sekciji Ekstravaganca)
“Ugrabljanje deklet in potem ...” Kljub sinopsisu to ni film, ki bi meril k “mučiteljski pornografiji”. Je bolj drama, ki sicer zna biti krvava, a se poglavitnim stresnim scenam zgodbe pravzaprav izogne: ne pokaže jih. Eden pomembnih razlogov je, da se scenarista in režiserja izredno zavedata in poudarjata, da mučenje in tudi posilstvo nista (le) stvar osebnega spolnega užitka - gre za borbo za položaj moči, za uničenje nekoga ali vsega, kar ta oseba predstavlja, zato da mučitelj dobi občutek nadvlade. Poglavitni antagonist tega filma je izven svoje hiše slabič in žrtev nadlegovanja drugih. Le doma je kralj. Ustvarjalca z načinom pripovedovanja zgodbe tudi gledalca ne želita postaviti v to vlogo nadvlade. Film bi sicer lahko imel malo manj srečnih naključij (četudi so bila resnična), toda vseeno gre za pameten pristop k tematiki. Scene z ustavljenim poletnim gibanjem so dobra ideja, nasploh film zelo zaživi, ko se posveča naravnost miniaturnim podrobnostim, siju ali solzam v očeh, presenetljivo zloveščim sencam na dekliških krilih.
Ocena: 7/10
Manifest (Manifesto, igra v sekciji Panorama)
“Cate Blanchett bere različne manifeste.” Scene so videti kot nekaj, kar je ustvarjeno s posebnimi učinki - nalašč so očitno umetne. V te scene so umeščeni različni liki, ki v nenavadnih okoliščinah berejo manifeste o umetnosti - o tem, kaj naj bi bila, ali o tem, kaj je, ali nenazadnje o tem, ali je smiselna ali ne. Rezultat je mogoče gledati kot opis tega, kako ideje tujih in oddaljenih ljudi snujejo vsakogaršnje življenje, kako jih ponavljamo, če to želimo ali ne. Včasih jih izvajamo kot lutke. Rezultat je mogoče gledati tudi kot pregled odnosa med vzroki in posledicami. To je en način gledanja na film. A zagotovo naj bi ga gledali kot postavljanje idej in njihovih snovalcev v kontekst okoliščin in dejanj. Igralka Cate Blanchet izgovarja besedila trenutkom neprimerno, včasih ognjevito, včasih manj, vedno izjemno. Na koncu se pojavi v vseh svojih podobah dvanajstih osebnosti - kot dvanajst apostolov - in prebira vse manifeste hkrati, kot da se te molitve umetnosti želijo med sabo preglasiti. V kontrast temu je poslednja scena filma z otroki v ustavljenem gibanju ... Če vam vse to zveni kot eksperimentalni film, imate vsekakor prav - film izhaja iz videoinštalacije, česar niti ne skriva. Če tovrstna nezgodba sodi na platna ali ne, je odvisno od osebne kilometrine in okusa. Film je vsekakor drzen, neobičajen in poln sporočilnosti. In vsekakor je v njem vsaj nekaj scen, ki so izrazito močne. Mednje sodijo scena na grobu (dadaizem), scena TV-poročil in scena skorajda na koncu - ko učiteljica najprej pove učencem, da nobena umetnost ni originalna, in jim razlaga, da “ni pomembno, od kod so vzeli, temveč kaj s tem naredijo”, potem pa jih takoj usmerja in ustavlja z recitiranjem pravil iz Dogme Trierja in ostalih (ki so same po sebi laž ali vsaj trik). Film je poln tovrstnih babušk, sporočil v sporočilih.
Ocena: 9/10
Pokrpajmo žive (Reparer les vivants, igra v sekciji Kralji in kraljice)
“Simon se smrtno ponesreči, toda njegove organe je mogoče darovati.” V filmu Pokrpajmo žive ne obstajajo revščina, versko nasprotovanje, geti in mamila, migranti in nezadovoljstvo nad Evropo. Film se dogaja med tistimi, ki imajo, kot v kokonu, kot v neki sanjski evropski deželi - in da je mera polna, je v vsakem pogovoru vsaj ena oseba, ki je izrazito spoštljiva do čustev drugih, uravnotežena; in prej ali slej se tudi preostale osebe navzamejo te izjemne spoštljivosti. Na nek način je film kot oda družbi, ki je odeta v sentimentalnosti in od njih živi, medtem ko se preostali del sveta ubada s čemerkoli (“neumneži, namesto da bi bili kot mi”). Fotografija je sicer odlična in tu je glasba, ki z milo noto skuša dodati filmu, česar ta sicer nima, urgenco in predvsem ... in to je zelo pomembno ... konflikt. Recite mu: reklama za operacijo srca, čeprav ni točno jasno, zakaj.
Ocena: 5/10
PETER ZUPANC