Zadnji ledeni lovci: “Baterije moraš vedno imeti s seboj”

Grenlandija. Medtem ko večina zahoda gleda na svet skozi ekrane, se ukvarja s politiki, migranti, potovanji, teroristi in cenami nujnih ali nepotrebnih stvari v nakupovalnih centrih, pleme Inuitov razmišlja o lovu. Resničnem, živem lovu - tistem, pri katerem teče kri. In od katerega so bili vedno odvisni. A tudi ta odvisnost je postala precej kompleksna ... Film, ki govori o vsem tem in še več, Zadnji ledeni lovciJureta Breceljnika (ki mu je bila pravkar posvečena retrospektiva filmov v Slovenski kinoteki) in Rožleta Bregarja, predvajajo v vseh kinih Slovenije. Z Rožletom Bregarjem smo se pogovarjali o ustvarjanju filma.

> Primerno je na začetku povedati, da je film Zadnji ledeni lovci dediščina prezgodaj umrlega režiserja, scenarista, fotografa in še kaj, Jureta Breceljnika ...

“Jure je bil v mojih rosnih letih velik vzornik, bil je filmski ustvarjalec, ki si je upal snemati nadpovprečne in drznejše projekte. Počaščen sem, ker sem zanj kot direktor fotografije snemal njegova zadnja dela. Žal nas je na začetku projekta sredi snemanja zapustil. Z ekipo smo se odločili, da film zaključimo na način, kakršnega si je želel on. Kljub temu, da sem režijsko vlogo prevzel jaz, smo do konca delali v ekipnem duhu in film posvetili njegovi hčerki Eli; s tem film dobi novo življenje in ohranja Breceljnikovo dediščino.”

> Snemali ste na Grenlandiji. Bojim se mraza, zato je zame nujno vprašanje - kako se pripravite na snemanje v takšnih temperaturah? Kakšno posebno opremo potrebujete? Koliko časa ste dejansko preživeli med Inuiti?

“ Med Inuiti smo preživeli dva meseca, tako zimo kot poletje. Živeli smo v majhnih vasicah, pri dveh družinah, ki smo jih spremljali s kamero. Predvsem je mrzla zima, kjer se je temperatura spustila tudi do minus 25 stopinj Celzija. Več plasti oblek te zaščiti pred mrazom in hudim arktičnim vetrom. Kar nekaj opreme je na mrazu odpovedalo in smo s tem zamudili kakšen lep trenutek, na toplem pa je potem ta oprema ponovno pričela delovati. Ključnega pomena so baterije, ki jih moraš imeti vedno v jakni na toplem.”

> Obstaja najnevarnejši dogodek s snemanja?

“Na celotni vzhodni obali imajo en sam transportni helikopter, s katerim smo potovali med vasicami. Pozimi se je pokvaril in dva od ekipe sva obtičala v eni izmed vasic. Popravilo naj bi trajalo več tednov, nam pa so produkcijski dnevi tekli in morala sva oditi nazaj v mesto. Edina rešitev je bila, da naju domačini odpeljejo s pasjo vprego. Dva dni dolga pot po zamrznjenem odprtem morju, kjer psi najdejo pot v megli, je bila mrzla in zelo naporna.”

> Navsezadnje gre vendarle za omejen čas. Kako ste izbrali, kje in katere podrobnosti snemati; kako ste ustvarili seznam sogovornikov, lokacij, dogodkov?

“Z Juretom sem bil leta 2014 na raziskavi za film. V tej fazi dobiš vpogled v celotno sliko zgodbe, še preden začneš snemati. Večji del produkcije pripraviš že vnaprej doma. Na samem snemanju se držiš rdeče niti in se prepustiš toku dogodkov, samo zgodbo pa dejansko oblikuješ v montaži.”

> Inuiti so se morali hitro, v roku treh generacij, fizično in psihično premakniti od bivanja na način lovcev zbiralcev do bivanja na način prebivalcev antropocena. Katere so njihove največje težave? Kaj menite, da bi bila rešitev njihovih okoliščin - če ta rešitev sploh obstaja?

“Prihod belega človeka in danske oblasti so njihovo življenje začeli zelo spreminjati in primerjati z Evropo. Pred 100 leti je Inuit za preživetje moral znati loviti s harpuno in voziti kajak. Danes mora znati popraviti motor in ustreliti s puško. Zaradi omejitve zakonov težko služi z ulovom in gre raje v trgovino, a za to rabi denar. Obdani so z ledom, za starejše generacije ni izhoda, kar priča tudi podatek, da imajo največjo stopnjo poskusov samomorov na svetu. Mladi se selijo v Evropo in tam tudi ostanejo, zato njihovo ljudstvo izumira. Edinstvena pokrajina in kultura ponujata veliko možnosti za turizem, pa bodo to izkoristili? Tega ne ve nihče.”

> Ste doživeli kulturni šok? Ste pogledali sebe v ogledalu po vrnitvi v Slovenijo in pomislili: “Kdo sem?”

“Tam gori se čas res ustavi. Šele ko prideš domov, se zaveš, v kakšni noriji živimo. Žal današnji svet, kot ga poznamo, prevladuje in žal mi je, da bo enkrat do neke mere to doletelo tudi njih.”

> Bi ponovno snemali podoben film, ali pa bi naslednjič preusmerili perspektivo?

“Da, enostavno imam rad tovrstne projekte in upam, da jih bo v prihodnosti še več.”

---