Pred vodovodom le kali in štirne

Čeprav imajo v Lokvi že štiri desetletja javni vodovod, spomin na pomanjkanje vode še ni zbledel. Dodatno ga je zdaj osvežila domačinka Aneja Rože z raziskavo o oskrbi Lokve in Prelož s pitno vodo v časih pred vodovodom.

LOKEV > “Ker leži Kras na vodotopnih in prepustnih apnencih, večji del padavin ponikne v globine. Da bi zadržali padavinsko vodo, so začeli Kraševci graditi vodnjake, kale in lokve,” pravi magistra zgodovine Aneja Rože. S pomočjo franciscejskega katastra je ugotovila, da je imela Lokev številne kale za napajanje živine. Med njimi so bili kal na Predalah, Drejtov kal, Čisti kal, kal Pasica, manj poznan kal na Mandriji, Grdi kal, Zadnji kal in kal Kaluža. Slednji se je ohranil do danes. V sosednjih Preložah pa so se do danes ohranili samo trije kali: Čisti kal, Kaluža in vhodni kal Lanišče.

Institucionalni, javni in zasebni vodnjaki

Kasneje so začeli Lokavci graditi tudi vodnjake ali “štirne”, ki so imele vodohran v tleh, nad tlemi pa kamnit obod za zajemanje vode. Rožetova pravi, da obstajajo trije tipi vodnjakov: institucionalni, zasebni in občinski ali komunski. “Če pogledamo zemljevid franciscejskega katastra, ugotovimo, da je bil v takratnem davčnem okraju Sežana samo en institucionalni vodnjak, v notranjem dvorišču Starega gradu v Sežani. Na tem mestu danes stoji mlajši vodnjak beneških oblik s Petačevim grbom.”

Aneja Rože

zgodovinarka

“Vodo so lahko zajemali samo ob določenih urah in določeno količino.”

Lokev je dobila svoj prvi institucionalni vodnjak leta 1832, na notranjem dvorišču današnjega župnišča. Po izročilu je najstarejši javni vodnjak na območju današnje krajevne skupnosti Lokev štirna Stanka, drugi pa štirna pri Štoki, ki so jo zgradili leta 1787. Javni štirni sta bili še pri Mjvlči in pri Mrlovih. Prelože pa so dobile svoj prvi komunski vodnjak leta 1902, ki so ga zgradili domačini. Zasebnih vodnjakov je bilo v Lokvi sedem, a so se do danes ohranili samo podzemni deli.

V suši so hodili po vodo vse do reke Reke

Zajemanje vode iz vodnjakov je bilo pogojeno z lastništvom. “Tisti, ki so imeli vodnjake na svojih domačijah, so jih uporabljali, kot je ukazal gospodar hiše. Občinske vodnjake je varoval čuvaj, ki so ga takrat imenovali gvardjan in je imel ključ pokrova. Vodo so lahko zajemali samo ob določenih urah in določeno količino,” pojasni Rožetova.

Vodo iz občinskih vodnjakov so lahko zajemali tudi tujci, a so morali zanjo prispevati nekaj denarja v občinsko blagajno.

V sušnih obdobjih so Lokavci hodili po vodo v kal v Dane pri Divači ali do reke Reke. Zajemanje vode je bilo pred vodovodom težavno.

“V 70. letih prejšnjega stoletja se je pojavila vse večja potreba po vodi, zato so Lokavci, delovne organizacije in jugoslovanska ljudska armada združili svoje moči in začeli graditi vodovod,”, je povedal Srečko Rože, antikvar iz vojaškega muzeja Tabor v Lokvi. “Za gradnjo vodovoda ima ogromne zasluge tudi takratni predsednik krajevne skupnosti, danes pokojni Veljko Sikirica. Toda zahvaliti se moramo prav vsakemu človeku, ki je z vsakim najmanjšim dejanjem prispeval, da ima Lokev danes vodo,” je še dodal Rože.

---