Pravljice o povezovanju
Cilj strank, ki nastopijo na državnozborskih volitvah, je vladati, torej upravljati državo. Pri našem volilnem sistemu je upravljanje vedno soupravljanje: nimamo Fidesza, ki bi v parlamentu dobil večino. Janez Janša se s plakati, na katerih rezultate stranke SDS enači z (resničnimi in izmišljenimi) vladnimi investicijami, res pretvarja, da je zadnji dve leti vladal sam, ampak ni in ne bo. Prav tako ne Golob ali Mesec ali Fajonova. Maja bomo dobili koalicijo.
Med strankami imamo dve skupini. Ene trdijo, da bi pod določenimi pogoji šle v koalicijo s komerkoli. Druge so povedale, s katerimi strankami bi bile pripravljene in s katerimi ne bi bile pripravljene oblikovati vlade. V javni debati pridobiva moč interpretacija, da stranke, ki so se vnaprej opredelile do svojih potencialnih koalicijskih partneric, niso povezovalne.
Slovenija predvsem potrebuje vlado, ki bo sposobna dialoga z opozicijo, s civilno družbo. To, in ne rinjenje k vladnemu koritu za vsako ceno, je bistvo sodelovanja.
Ampak v resnici: ali ni logično, da nekdo, ki verjame v krepitev javnega zdravstva, ne bo delil zdravstvenega ministrstva z nekom, ki bi izenačil javne zavode in zasebnike? Ali ni normalno, da nekdo, ki želi v ustavo napisati, da je “oče moški in mama ženska”, ne bo podprl ministrice za družino iz stranke, ki verjame v popolno izenačitev pravic oseb ne glede na njihovo spolno usmerjenost? Nenačelne koalicije, razen ko je šlo za vlade narodne enotnosti v hudih krizah, so se vedno izkazale za neposrečeno rešitev in v Sloveniji imamo precej žalostno izkušnjo s strankami, med katerimi je najbolj izrazit primer Desus, ki bi šel v španovijo tudi s hudičem, da bi le dobil vsaj enega ministra.
Krvoločna polarizacija je utrudljiva in smo je temeljito naveličani. Zato pravljice o povezovanju, s katerimi svojo volilno nišo išče predvsem gibanje Povežimo Slovenijo, radi slišimo. Ampak te pravljice so škodljive. Slovenija potrebuje koalicijo, v kateri bodo mnenja različna, a dovolj sorodna, da bodo omogočala kompromis. Slovenija potrebuje predsednico ali predsednika vlade, ki bosta dovolj odločna in hkrati dovolj odprta, da bosta ta kompromis znala doseči in uveljaviti, dovolj spoštljiva, da bosta ohranjala dostojanstvo in politično integriteto vseh koalicijskih partnerjev. In Slovenija predvsem potrebuje vlado, ki bo sposobna dialoga z opozicijo, s civilno družbo, s sosednjimi državami, z mednarodno skupnostjo, s stroko. To, in ne rinjenje k vladnemu koritu za vsako ceno, je bistvo sodelovanja in povezovalnosti. Že samo pogled na zgoraj omenjene predvolilne plakate zadostuje za spoznanje, da v zadnjih dveh letih Slovenija ni imela nič od naštetega.