Luč je v predoru, a to še ni vlak
Drugi tir ima prvo luč na koncu predora. Prebita je prva predorska cev na trasi, 1100-metrski predor Mlinarji. Leto dni po podpisu pogodbe s slovensko-turško gradbeno navezo je skupaj izkopanih več kot pet kilometrov predorov.
Lepa delovna zmaga, a ko bi se le zgodila vsaj pet let od tega. Prvič, projekt bi peljali brez sedanjih drastičnih podražitev materialov in energentov. In drugič, Luka Koper - in slovenska logistika - bi lahko bili zmagovalki v zdajšnjem svetovnem logističnem kaosu, če bi država tukaj in zdaj imela dostojno progo iz pristanišča.
Mogoče se z ladjami na sidrišču krepi zavedanje, da drugi tir ni najdražji slovenski infrastrukturni projekt, ampak najdražja izgubljena priložnost te države.
Če je logistična stroka zadnja leta izdelovala projekcije o tem, koliko več tovora, prihodkov in dobička, multiplikativnih učinkov in višjega deleža v BDP bi lahko šteli, če bi imeli drugi tir, je zadnje mesece to videti s prostim očesom. Le na polno sidrišče pred luko je treba pogledati, pa izza luške ograje šteti, kako visoko so že zloženi čakajoči zabojniki ...
Pristaniška, logistična skupnost v zadnjih letih očitno ni delala slabo - tovor je tu. V normalnih razmerah pred pandemijo bi ga verjetno prepeljali iz pristanišča in vanj tudi po sedanji enotirni muzejski progi. Zdaj ko so se v svetovni logistiki podrla vsa osnovna pravila, pa imajo problem.
Globalnega je krojila Kitajska, kjer so še nedavno tega zapirali tovarne, mesta in ljudi ob vsaki okužbi, pred luko Šanghaj pa je še pred nekaj tedni čakalo na stotine ladij. In zamujalo. Namesto uveljavljenega modela just-in-time (dobave ob pravem času, ko jih proizvodnja potrebuje), v oskrbnih verigah in proizvodnji zdaj velja “kupi in drži, kar in kolikor lahko, ker blago pride, ko pride, če pride”. Tovor se ne obrača več tako hitro in se kopiči po pristaniščih po Evropi.
A glavno domače ozko grlo je prometna žila iz pristanišča, svoje k zastojem pa prispevajo še obnove drugih železniških prog po državi. Če bi država zdaj že premogla drugi tir ali novo dvotirno progo, bi logisti z Luko na čelu sedanje zagate zagotovo lažje in hitreje reševali; tovor bi hitreje zapuščal pristanišče, na sidrišču bi čakalo manj ladij. Mi pa smo še pred petimi leti od pristojnega ministra poslušali, da tira še 30 let ne potrebujemo, namesto da bi gradbinci takrat že pospešeno kopali predore drugega tira.
Zdaj v koalicijski pogodbi nove vlade beremo vsaj zavezo, da je dvotirno progo iz pristanišča treba zgraditi čim prej. Mogoče pa se z ladjami, ki čakajo pred Koprom, krepi zavedanje, da drugi tir ni najdražji slovenski infrastrukturni projekt, ampak najdražja izgubljena priložnost te države.