Pogled na staranje “od znotraj”

V knjigo Nevidna ženska in druge zgodbe je hrvaška pisateljica Slavenka Drakulič združila 16 zgodb iz vsakdanjega življenja, ki jih v eno povezuje skupna tema: staranje.

Zakaj ženske ne pišejo tudi o staranju in svojem telesu, se je spraševala Slavenka Drakulić, ko je ugotavljala, da so v ospredju ženskega pisanja velikokrat bolezni, denimo Alzheimerjeva, medtem ko je v primeru staranja moškega v središču zanimanja po njenih besedah največkrat problem libida. “Zato mi ni ostalo drugega, kot da sama to napišem,” se je pošalila, ko so jo februarja gostili v Cankarjevem domu na predstavitvi slovenske izdaje knjige, ki je v prevodu Mateje Komel Snoj izšla pri založbi Beletrina.

Nevidna ženska in druge zgodbe je ena tistih knjig, ki jih preberete na dušek. Uvodna pripoved je samorefleksija starajoče se ženske, ki nekega dne v zrcalu uzre tujko. Njeno telo bledi in postaja vse bolj neopazno, nevidno: “Zdi se mi, da odkrivam novo razsežnost obstajanja. Obstajam in hkrati ne obstajam, ker vse bolj ... bledim.” V nadaljevanju avtorica piše o postopnem izgubljanju spomina, o odnosu ženskega lika v knjigi z vse bolj onemoglo materjo, o hrepenenju po mlajšem moškem, o bolezni in bolečini ter osamljenosti po moževi smrti. In med drugim tudi o izgubi dostojanstva, ki jo povzročijo starostne tegobe, kot je popuščanje mehurja, o čemer je težko spregovoriti.

Pri Beletrini so zbirko zgodb pospremili z zapisom, da je avtorica z njo zaplavala “proti toku ideologije večne mladosti in zdravja, ki nas v en glas s farmacevtsko, modno, kozmetično in prehransko industrijo od vsepovsod prepričuje, da ni nič lažjega kot skriti svoja leta in da je strah pred starostjo in boleznijo odveč”. Kot je na predstavitvi v Ljubljani povedal direktor založbe Mitja Čander, je Slavenka Drakulić ena tistih pisateljic, ki uživa tako naklonjenost kritike kot širšega bralstva, kompleksne teme, ki se jih loteva, pa obravnava s toplino, tudi šaljivostjo in z nekaj frivolnosti.

Sama pa je izpostavila, da je cilj vsake knjige, da postavlja vprašanja ter pri bralcih vzbudi empatijo do lika in materije, ki jo obravnava. Cilj knjige Nevidna ženska in druge zgodbe pa je po njenih besedah bil, da se staranje “vidi od znotraj”, kaj to pomeni za neko osebo in njeno okolico, torej kot individualni dražljaj in ne kot statistika. Če želijo, pravi pisateljica, lahko s pomočjo lepotne industrije ženske v starosti izboljšajo svoj videz in se v večji meri posvečajo kulturi, medtem ko moški z upokojitvijo izgubijo moč, ki so jo imeli v družbi, in lahko zapadejo tudi v depresijo. Nasveta glede staranja in starostnikov sicer nima, še najbližji pa ji je prijateljičin, ki se glasi: “Zelo malo lahko storimo razen tega, da smo prijazni.”

---