Beograjska budnica
Amerika je tu. Prav to je marsikomu najprej prišlo na misel ob prebiranju sredinih grozljivih vesti iz Beograda. Tokrat novica o strelskem pohodu na šoli ni bila del neke oddaljene realnosti, s katero se ne zmoremo poistovetiti. Prvič se je zgodilo v balkanski regiji, kamor sodi tudi Slovenija. Prvič smo zares obnemeli in v glavi zaslišali opozorilni alarm, da se nepojmljiva grozljivka nekega dne lahko zgodi tudi 500 kilometrov severozahodno od Beograda. Srhljiva misel, da obstaja tveganje, da zjutraj pošlješ otroka v šolo in ne dočakaš njegove vrnitve, je v sredo bržkone oplazila sleherno mater in očeta, ne le tistih iz središča srbske prestolnice, temveč tudi nas v Bertokih, Sežani, Pivki, Šempetru, Tolminu ...
Naslednja misel: Zakaj? Kako smo kot (zahodna) družba zašli do točke, ko je otrok sposoben ubiti otroka, te dni sprašujemo psihologe. Ob tako kompleksnem pojavu ne gre pričakovati jedrnatih in enoznačnih razlag. Ko gre za nasilje pri otrocih, javnost najhitreje za glavnega krivca označi splet z njegovimi (a)socialnimi omrežji in nasilnimi video igrami. A to je le del širšega prepleta dejavnikov. Srbski primer je morda soroden ameriškim zaradi večje (povojne) prisotnosti orožja v domovih državljanov. Sprožil pa je tudi očitke, da gre za odsev kaotičnega stanja v Vučićevi Srbiji, ki ne stori ničesar, da bi nasilje obrzdala, pač pa ga - pred očmi odraščajoče mladine - legitimira in celo spodbuja.
“Na tem izpitu pademo vsi pripadniki sodobne družbe, ki nasilje sprejema kot nekaj normalnega.”
Na tem izpitu pa ne padejo le arogantni politiki, kakršnih ne primanjkuje niti v Sloveniji. Pademo vsi pripadniki sodobne družbe, ki nasilje sprejema kot nekaj normalnega. Ki v javnem diskurzu daje senzacionalizmu prednost pred strokovnim mnenjem. Ki dopušča kulturo izključevanja, namesto da bi gojila kulturo inkluzije. Ki spodbuja stremljenje k individualnemu uspehu in pozablja na pomen besed solidarnost, sočutje, (spo)razumevanje.
“Svet je padel s tečajev. Gre za popoln upad norm, vrednot, morale med odraslimi,” opozarja ravnateljica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar, ki ima dolgoletne izkušnje z otroki s hudimi, tudi najhujšimi vedenjskimi motnjami. Problem je družben, otroci pa so odraz družbe, v kateri odraščajo. Odgovornost za skrajno dejanje, kakršnega je zagrešil 13-letnik v Beogradu, je lahko torej zgolj kolektivna. In takšna bi morala biti tudi zaveza k oblikovanju boljšega sistema, ki bi znal prepoznati tiktakanje natempiranih bomb, preden eksplodirajo. Je beograjska klofuta dovolj močna, da nas zbudi iz otopelosti in sproži (re)akcijo?