Kaj povejo poimenovanja: Slovan, Sloven, Slovenec …

Komu je namenjeno to preprosto vprašanje, bo verjetno kdo začudeno pogledal ali vprašal, češ, kdo pa ne ve, da se tako ali podobno imenujejo večinski narodi v državah vzhodne in balkanske Evrope: Rusi, Ukrajinci, Poljaki, Čehi, Slovaki, Slovenci ... A to vprašanje je nastalo iz radovednosti, kakšen je prvotni, temeljni pomen besed, zapisanih v naslovu.

Skoraj v sleherni besedi sta prisotna dva pomena: izvirni iz daljne zgodovine našega jezika in današnji, ki živi v narečjih in v knjižnem jeziku. Na primer: samostalniki ptič, ptica, ptiči, ptice označujejo bitja, ki imajo perje, krila in votle kosti, da z lahkoto letajo po zraku. Takšen je današnji pomen teh besed. A te besede so prvotno označevale tiste po zraku leteče živali, ki so pele. Vse (te besede) so namreč nastale iz glagola peti in so se prvotno glasile: petič, petica, petiči, petice. Ker je nepoudarjeni glas “e” v njih v hitrejšem govoru zamrl, se pravi onemel, se je izgubil tudi stik teh samostalnikov z izvornim glagolom peti, pojem. Zato smo jih lahko začeli uporabljati tudi za poimenovanje takih neletečih in letečih živali, ki nič prijetno ne žgolijo, ampak krakajo kot vrana, vreščijo kot šoja, čivkajo (kot piščanček), žvižgajo kot kragulj, gagajo kot gos in kokodakajo kot kura.

No, kokoške se za silo še upravičeno prištevajo med pevke, ker je njihov “mož” (petelin) tak odličen pevec, da ga vsi (in vse) spoštujemo. Razen tistega, ki je zapel prezgodaj v temno jutro - in je zato moral ljubček brž od ljubice skoz okence po lestvici, prislonjeni na zid, skrivaj pobegniti domov. A kakor hitro se je pokazalo sonce in se je zasvetil dan, je ljubica - ne ljubčku, ampak petelinu - odsekala na panju glavo. Taka črna usoda vselej čaka tudi “petelina”, ki v politiki zapoje prezgodaj ali o nepravem času. Rokomavhi, kakršnih v politiki ne zmanjka, primejo sekirico in adijo službice glavice “prezgodnjih pevcev”.

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si

A pustimo rablje v politiki, ker moramo pogledati, ali so imeli in še imajo skrita dva pomena tudi v naslovu omenjena imena Slovan, Sloven, Slovenec.

Bralec Danijel Gregorič “s Primorskega, ljubitelj zgodovine, dogodkov starih časov in njihovih skrivnosti”, kot se je predstavil, je usmeril svojo radovednost prav na to jezikovno področje. Želel bi izvedeti, kaj pomenijo nekatere besede, ki so nam vsak dan na jeziku in jih nenehno izgovarjamo, ne da bi pomislili na njihov temeljni pomen. Za predsednika na primer vemo, da gre za osebo, ki “sedi pred” vsemi drugimi, a za Slovenca ne bi takoj vedeli, kaj pomeni to ime.

Ime Sloveni naj bi označevalo ljudi, ki govorijo razumljiv jezik, v katerem je vsaka beseda (slovo) jasna.

“Spoštovani profesor Hočevar,” se mi je oglasil v pismu, ki sem ga tu skrajšal, “pišem vam kot edinemu, ki ste nam zapisali kaj zanimivega o nastanku te ali one besede in o njenem prvotnem pomenu. O vsem mogočem poročajo naši časopisi, največ o politiki in političnih zvijačah, o jeziku pa nikjer besede. Zadnje čase se nam tudi vi skoraj nič več ne oglašate. Zelo mi manjkajo vaši članki o naši materinščini. A še zmeraj upam, da se vsaj v jeseni ali na zimo spet vsak teden oglasite na straneh Primorskih novic s svojimi iskrivimi sodbami o našem knjižnem jeziku. Zato sem si rekel, da vam tudi jaz pošljem jezikovno vprašanje, o katerem že več let razmišljam. Vsak dan na primer tisočkrat zapišemo in izgovorimo besedo Slovenija, pa nisem še nikjer prebral ali slišal, kaj ta beseda pravzaprav pomeni. Vemo, da se tako imenuje naša država, država slovenskih državljanov ne glede na narodnost. Vemo tudi, da slovensko jezikovno ozemlje sega tudi onstran državne meje, vse do tam, kjer živijo in so skozi zgodovino živeli Slovenci: na Koroškem, na Madžarskem in v Italiji. Ne vemo pa, kaj ta beseda zares pomeni. Vsaj jaz nisem o tem pomenu še nikjer našel kaj zapisanega. Bral sem le trditve o tem, da smo Slovenci potomci Venetov, ki so nekoč živeli na področjih, kjer še danes srečamo ostanke njihovega imena; na primer v besedah Venezia (Benetke), Benečija, Venediger (gora v Alpah) in tudi v besedah Vindišarji, kot Avstrijci imenujejo Slovence na Koroškem. Slovenščina naj bi torej bila potomka izumrle venetščine.

Ne bom vam pisal o svojem dvomu, ali je kaj resnice v teoriji o venetskem izvoru slovenščine. Rajši vam poleg imen za Slovenijo in Slovence naštejem še druga sorodna imena, ki jim ne poznam pravega pomena: Sloveni, Slovani, Slovaki, Slavonija, mati Slava, narod slovinski. Nekdo mi je rekel, da morda nihče ne bi znal povedati, kaj pomeni beseda Sloven, po kateri smo dobili svoje ime Slovenci. Prepričan sem, da to gotovo veste vi. V svojih člankih ste nam, vašim bralcem, večkrat razkrili, kakšen je bil prvotni pomen kake manj znane besede in iz katerega korena se je razvila. Razložite nam na tak način še pomen besede Slovenec. Hvala vam in lep pozdrav!”

Spoštovani prijatelj Danijel, zapisali ste mi vprašanje, na katero skorajda nikoli ne pomislim. Podoben sem prebivalcem južne Nemčije, ki sem jih nekoč povprašal, kaj pomeni končnica -ingen, ki jo srečamo v imenih njihovih krajev: Derendingen (kjer je deloval naš Primož Trubar), Oekingen, Deltingen itd. Odgovorili so mi, da na to niso še nikdar pomislili in nič ne vejo o pomenu obrazila -ingen, čeprav živijo v teh krajih. Vem, da nič ne vem, bi moral ponoviti tudi jaz za modrim starogrškim Sokratom. Vendar bom poskusil najti odgovor na vaše zanimivo vprašanje.

Dve poti se nama kažeta, ki peljeta k prvotnemu pomenu imen Sloven, Slovan, Slovin, Slovak in iz njih izpeljanih poimenovanj držav in pridevnikov na -ski.

Prva temelji na dejstvu, da si mnogi narodi ustvarijo svoje ime po pokrajini, reki, gori, mestu ali otoku, kjer prebivajo. Latini (Rimljani) po pokrajini Lacij (Latium), Črnogorci po njihovih temno poraščenih gorah, Novozelandci po Novozelandskih otokih, Ukrajinci po carskem guberniju, ki se je imenoval Ukrajina; Sloveni, Slovani, Slovenci, Slovaki itd. pa po reki Slova ali Slava, kjer so živeli njihovi davni predniki v prvotni domovini vzhodno od Karpatov. Rečno ime Slova ali Slava naj bi izviralo iz stare indoevropske besede, ki v zvezi z vodo pomeni teči. O tem piše Fran Ramovš v Kratki zgodovini slovenskega jezika.

Druga pot pa naju radovedneža pripelje do povsem drugačnega pogleda na nastanek in prvotni pomen imen Sloven, Slovenka, Slovenec, Slovan itd. Ta pogled se je rodil zaradi bližine ali kar soseščine Slovanov z Germani, Nemci po slovansko. Ti o sebi pravijo, da so Deutscherji (izg. dojčerji) in da je njihov jezik deutsch (izg. dojč). Te in iz njih izvedene podobne nemške besede Nemcem povedo isto kot nam naše: pomeniti, pomen, jasno povedati ali govoriti, razumljivo govorjenje itd.

Toda nemško govorjenje je bilo res razumljivo samo Nemcem, Germanom, Deutscherjem, ne pa njihovim vzhodnim sosedom Slovenom, Slovanom. Za te je bila germanska govorica nerazumljiva, nema. Zato so take nerazumljive govorce poimenovali kot Nemce. O sebi so trdili, da so Sloveni, ker govorijo razumljiv jezik, v katerem je vsaka beseda jasna. Besedi so pa rekli slovo.

Prastari pojem slovo (drugi sklon slovesa) pomeni isto kot beseda skoraj v vseh slovanskih jezikih: (v nekaterih pomeni tudi črka): v stari cerkveni slovanščini, hrvaščini, ruščini, češčini, slovaščini in še v drugih. V slovenščini se skriva tak njen pomen v pojmih: sloves, slovar, slovnica, slovstvo, jezikoslovje in druge besede s končnim delom -slovje, blagoslov itd. - tudi pogosto uporabljani nedoločnik nasloviti.

Potemtakem, spoštovani prijatelj Danijel, naj bi ime Sloveni označevalo ljudi, ki govorijo razumljiv jezik, v katerem je vsaka beseda (slovo) jasna.

---