Integracija - še ena spodletela zgodba?
Komentarji
13. 09. 2023, 04.55
, posodobljeno: 13. 09. 2023, 08.35
V Slovenijo se je lani priselilo 35.613 prebivalcev, od tega 31.900 tujih državljanov. V zadnjih 14 letih je bila številka nekoliko višja le leta 2020. Selitveni prirast tujih državljanov je bil že štiriindvajseto leto zapored pozitiven: lani se jih je v Slovenijo priselilo 17.379 več, kot se jih je iz nje odselilo. Največ tujcev se je priselilo iz Bosne in Hercegovine (36 odstotkov vseh), Ukrajine, Kosova, Srbije in Severne Makedonije.
Kljub ocenam, da naj bi bila Slovenija za tuje delavce vse manj privlačna zaradi prenizkega plačila glede na življenjske stroške in zato zgolj odskočna deska na poti v druge države EU, se to v statističnih podatkih torej (še) ne kaže. Nasprotno, naraščajoče število tujcev v majhnih okoljih marsikje vznemirja domače prebivalstvo. Tuje delavce bomo v luči pomanjkanja delovne sile v prihodnje potrebovali le še bolj, a z njimi prihajajo tudi njihove družine, otroci, ki se težko vključujejo v šole, med štiri stene izolirane mame, ki otroke za silo uporabljajo kot prevajalce pri zdravniku in drugje, z zelo majhnimi možnostmi zaposlitve, vsi skupaj pa so ob minimalnih plačah očetov za težaško delo pogosto postavljeni v odvisnost od socialnih pomoči. Teh temnejših plati priseljevanja ni mogoče zanikati. So pa nemalokrat ideološko potencirane za nabiranje političnih točk. Vnašajo dodaten razdor, nestrpnost, ksenofobijo, diskriminacijo na eni in in občutek manjvrednosti, izključenost, nesprejetost na drugi strani.
Temnejših plati priseljevanja ni mogoče zanikati. So pa nemalokrat ideološko potencirane za nabiranje političnih točk. Vnašajo dodaten razdor, nestrpnost, ksenofobijo ...
Integracija je zelo zahteven proces, na katerega zdaj nismo zadostno pripravljeni, in terja aktivno vlogo in interes obeh strani, države in njenih ustanov ob podpori nevladnega sektorja, pa tudi priseljencev samih, ki pa ne more temeljiti na prisili.
Izkušnje iz nekaterih drugih držav kažejo, da so ekonomski problemi bolj kot različnost vrednot vzrok segregacije in getoizacije, kar lahko vodi tudi v ekstremizem in nasilje. Pri nas na srečo nismo tako daleč. A brez premišljenih pristopov in sistemskih ukrepov, ki naj bi jih prinesla tudi nova strategija in ki bodo v večji meri upoštevali različna jezikovna, izobrazbena in kulturna izhodišča prišlekov, bodo posledice prepočasne in preslabe integracije dolgoročne. Tudi analize kažejo, da se priseljenci spopadajo z večjim tveganjem revščine, slabšimi bivanjskimi razmerami in slabšo izobraženostjo oziroma kvalificiranostjo.
Priložnost je med drugim v večjem obsegu brezplačnih izobraževanj in učenju jezika, ki je pomemben element integracije, a ne edini, finančni podpori delodajalcem za usposabljanja na delovnem mestu, okrepljeni pomoči pri raznih postopkih, večjem vključevanju kulturnih mediatorjev, dodatni strokovni pomoči v šolah, povezovalnih dogodkih … Odklonilen odnos in predsodki so tem manjši, čim bolj opazne so pozitivne spremembe, ki jih lahko prišleki, če so vključeni v širšo družbo, prinašajo v naša življenja.