Če bi živeli v srečni državi …
Potem ko se v zvezi z menda “najbolj varčno” ministrico, za javno upravo, in njenimi tesnimi sodelavkami še ni polegla aferica v zvezi z dragim in (ne)smiselnim potovanjem v New York, je, naključno ali ne, že izbruhnila nova. V sumljivih okoliščinah je inštitut v lasti ministričine dolgoletne sodelavke dobil 300.000 evrov. Diši po korupciji? O tem bo presojala Komisija za preprečevanje korupcije. Se pa velja vprašati še nekaj - koliko desetin milijonov javnih sredstev se prelije k raznim nevladnim organizacijam za projekte tipa “zagotavljanje enakih možnosti za spodbujanje razvoja demokracije in demokratičnega delovanja oblasti”, kot ga je prijavil inštitut ministričine prijateljice. Diši kot vračanje uslug “našim” aktivističnim nevladnikom?
Ne, žal ne živimo v srečni državi, lahko odvrnemo predsedniku vlade na njegovo arogantno in cinično izjavo, da “če je službena pot za 6000 evrov največji problem, potem živimo v srečni državi”. Tudi stroškov najema zasebnih letal v njegovem kabinetu še niso zadovoljivo pojasnili.
Če bi živeli v srečni državi, bi - med drugim - naši politiki z javnim denarjem ravnali tako ali še skrbneje kot s svojim lastnim.
Če bi živeli v srečni državi, bi - med drugim - naši politiki z javnim denarjem ravnali tako ali še skrbneje kot s svojim lastnim. Seveda ne gre zgolj za višino stroškov, pač pa predvsem za odnos. Primeri so simptomatični in v nasprotju s pričakovanim gospodarnim obnašanjem, ki ga zdaj zahteva popoplavna obnova. In v velik posmeh vsem tistim, ki se ne napajajo iz javne blagajne, ampak vanjo vplačujejo. In ki sem jim obetajo dodatne davčne obremenitve oziroma nižji neto dohodki.
Ravno zato, ker omenjeni primeri potratnosti še zdaleč niso osamljeni, smo nad izgubljanjem državnih milijonov lahko zaskrbljeni.
Zadeve prihajajo na dan v dneh, ko je vlada v državni zbor poslala predlog (začasnega) proračuna z rekordno porabo za prihodnji dve leti. Javnofinančni primanjkljaj se bo povečal na 2,2 milijarde.
Glavni varčevalni ukrep je neusklajevanje dohodninske lestvice in olajšav ter transferjev z inflacijo (ki se pri nas še ne znižuje, torej bo učinek neusklajevanj za ljudi še hujši), bolj malo pa so ministrstva za zdaj varčevala pri sebi. Nekatere naložbe se bodo zamaknile. Z nenavadno lahkotnostjo vlada v razmerah ohlajanja tudi enostransko dodatno obremenjuje gospodarstvo. Po spremembah zakona o dohodnini, prispevku za dolgotrajno oskrbo, “solidarnostnem” prispevku bi bila tudi bolniška nadomestila do 30 dni ponovno v breme delodajalcev.
Toda če bomo kratkoročno še nekako finančno preživeli in poplave tudi pri evropski komisiji izkoristili kot priročen izgovor za kršenje fiskalnega pravila, na dolgi rok veliko bolj skrbi, da reformna vnema popušča in da bodo poplave najbrž izgovor tudi za to, da potrebnih sprememb podsistemov ne bo, zdravih javnih financ pa tudi ne.