Katero jabolko je zdravo?
Na današnji dan slovenske hrane že trinajstič poteka tradicionalni slovenski zajtrk. Akcija je seveda pozitivna, prispeva k zavedanju o pomenu in prednostih lokalno pridelane hrane ter oblikovanju zdravih prehranskih navad. Toda simbolična, omejena na en sam dan, medtem ko naj bi čim bolj lokalno, sezonsko in po možnosti tudi ekološko jedli vsak dan - če se, seveda, želimo v kar največji meri izogniti tveganju za zdravje. Pozitivni učinki lokalne prehrane niso le zdravstveni, temveč tudi okoljski, socialni, gospodarski. Gre za dolgoročno računico. Kar jemo iz dneva v dan oziroma kar jedo danes naši otroci v šolah in doma, se bo v zdravstvenem stanju (in zdravstveni blagajni) poznalo tudi čez leta in desetletja.
Seveda ni nujno, da se bo ta računica izšla, tudi ko ob trdovratni inflaciji preračunavamo, kako kakovostno hrano si sploh lahko privoščimo. Hrana slovenskega kmeta, ki ustreza visokim kakovostnim in okoljskim standardom, razumljivo ne more cenovno konkurirati uvoženi, ob tem pa v agresivni konkurenci naši proizvajalci že zdaj bijejo neusmiljeno bitko za trgovske police. Mercatorjev prevzem Tuša bi jo utegnil še zaostriti, za povrh pa tudi kmetijsko ministrstvo še kar vztraja pri spremljanju najnižjih cen košarice osnovnih živil, kar je škodljivo sporočilo.
Marsikateri potrošnik bo odslej dvakrat premislil, preden bo namesto slovenskega pridelka kupil resda cenejšega, a uvoženega.
Javnost medtem vendarle postaja nekoliko bolj občutljiva. Potem ko je uprava za varno hrano pod plazom kritik spremenila način obveščanja o odpoklicih neskladnih živil in poostrila nadzor, se je v javnosti ustvaril vtis, da je takšnih živili veliko. Na upravi mirijo, da je dejansko nevarnih živil malo. Učinek objav je vendarle pozitiven. Marsikateri potrošnik bo odslej dvakrat premislil, preden bo namesto slovenskega pridelka kupil resda cenejšega, a uvoženega. In tudi marsikateri proizvajalec ali trgovec bo dvakrat premislil, preden bo nekaj dal na trg.
Ob dnevu slovenske hrane se torej velja vprašati, kakšna je sploh naša prehranska varnost in kaj v resnici vsak dan prihaja na naše in krožnike naših otrok. Organizatorji prehrane se najbrž trudijo slediti smernicam. Toda ne gre zgolj za vprašanje pica ali jabolko, dunajski zrezek ali zelenjavna rižota, temveč tudi, kako kakovostna je hrana in kakšnega porekla, o čemer zdaj uporabniki niso obveščeni. Po veljavni, a še premalo ambiciozni uredbi o zelenem javnem naročanju bi moralo biti v javnih zavodih najmanj 15 odstotkov vseh živil ekoloških, 20 odstotkov živil pa bi moralo ustrezati shemi kakovosti, a takšen delež dosega le manjšina, nekateri pa za zahteve niti še ne vedo. Da bi deleže povečali, je treba slediti dobrim praksam povezovanja na obeh straneh, tako javnih zavodov pri skupnih naročilih kot manjših domačih dobaviteljev, ki lahko le skupaj zagotavljajo večje količine in so cenovno konkurenčnejši.