Koliko jih mora še umreti, da bo dovolj
Niti mesec in pol uničevanja Gaze ni dovolj, da bi se odločevalci začeli bolj resno pogovarjati o miru na Bližnjem vzhodu. No, dejansko se je v mednarodni skupnosti prebudila iskrica zavedanja, da tudi pravica do samoobrambe ni vsemogočna ter da pobojev in zločinov ne moremo opravičevati z maščevanjem in drugimi političnimi floskulami. Zaenkrat potekajo zgolj pogovori o premirju, ki bi ga zaradi humanitarne tragedije potrebovali že pred tedni, razmisleki o miru in politični rešitvi gordijskega vozla pa so še bolj sramežljivi.
Z nekajurnim ali nekajdnevnim premirjem lahko res olajšamo življenje ranjencem, otrokom, nepokretnim, civilistom, a po njem se bo vrnil pekel smrti in bombardiranja vse povprek. Koliko otrok mora še umreti pod ruševinami in koliko nedonošenčkov mora ostati brez priložnosti za preživetje, da bo Svet rekel dovolj? A ima sploh kdo v imenu Sveta zmožnost, da zaustavi masaker v Gazi? Evropska unija tudi v tem primeru ni dejavnik, ki bi lahko vplival na udeležene strani, Rusija se ukvarja s svojimi problemi, ZDA bi lahko bolj pritisnile na Izrael, a so že globoko v predvolilni kampanji ... Vse kaže na to, da se bo ubijanje Palestincev prenehalo takrat, ko se bo Izrael za to odločil. Če poznamo njegovo doktrino, da je življenje Juda vredno najmanj deset arabskih življenj, bi se lahko pri približno 15.000 ubitih Palestincih končala tokratna faza konflikta. A kaj, ko bo brez trajne rešitve palestinskega vprašanja žerjavica nasilja in vojne še naprej tlela pod na silo zaprtim pokrovom.
V zadnjih letih opažamo zaskrbljujoč trend, da v mednarodnih odnosih niso pomembni sklenjeni sporazumi in spoštovanje mednarodnega prava, temveč prevladuje zgolj argument surove moči.
Položaj v Gazi kaže na nemoč Evropske unije in mednarodne javnosti. Prav v zadnjih letih lahko opažamo zaskrbljujoč trend, da v mednarodnih odnosih niso pomembni sklenjeni sporazumi, spoštovanje mednarodnega prava in zavezanost mirnemu reševanju sporov, temveč prevladuje zgolj argument surove moči - tisti, ki je močnejši, lahko z vojaško silo zasede tisto, kar si želi. To se je zgodilo v primeru Gorskega Karabaha, ko je vojaško močnejši Azerbajdžan porazil Armenijo, podobno skuša doseči Rusija, a se ji je Ukrajina uprla, enako se dogaja v Palestini, kjer vojaško superioren Izrael že več kot pol stoletja sosedom krade zemljo.
Morda je naivno pričakovati, da bodo odgovorni za tokratna množična ubijanja civilistov, tako voditelji Hamasa kot voditelji Izraela, odgovarjali pred kazenskimi sodišči. Če mislimo vztrajati pri vrednotah človečnosti in humanosti, potem se moramo poleg kazenske odgovornosti Putina in njegovih najbližjih sodelavcev pogovarjati tudi o preiskavi in odgovornosti Benjamina Netanjahuja in njegove klike za zločine proti človeštvu. Če do tega ne pride, potem je vse skupaj en larifari.