Bleščava vsiljuje pravljico, a jutri bo nov dan
Decembra na božič in novo leto opominjajo slapovi lučk, bleščeče izložbe in stojnice, kar vabi k veseljačenju in zapravljanju. Blišč naj bi zakril črnogledost in revščino večine prebivalstva. Žal decembra doživljamo tudi detonacije, a ne le na vojnih območjih, temveč v domačih soseskah. Primitivni objestneži si dajejo duška s prižiganjem petard in uživajo, da vznemirjajo sosede in nemočne živali. Bleščava postaja karikatura pravljice in leporečja odločevalcev, v kar pa večina ne verjame. Tudi pozablja ne.
Žal se bodo detonacije do božiča in silvestrovega še stopnjevale. In to kljub dejstvu, da močne petarde niso dovoljene, da se jih ne sme prodajati in da so detonacije kaznive. Vse to tisti, ki jih prižigajo, dobro vedo. Kot tudi, da je že marsikdo zaradi petard oslepel, postal invalid, izgubil več prstov in celo del rok!
December je mesec bleščečih lučk, ki naj bi nadomestile čustvene praznine in zapolnile čustveno lakoto zaradi pomanjkanja družbe, družabnosti in pristnih stikov. December pa je za nekatere tudi mesec bede, pomanjkanja, obupa, žalosti, zapuščenosti, ranjenega dostojanstva in depresivnosti.
Take detonacije resno ogrožajo zdravje večine ljudi, zlasti bolnikov, ostarelih, majhnih otrok, dojenčkov, in živali - hišnih ljubljenčkov in še bolj prostoživečih živali v okolju. Večina ljudi, vsaj navadni smrtniki, ki se trudi živeti mirno in skladno z naravo ter okoljem, se čudi, kako se lahko kdo tako objestno izživlja in z metanjem petard namerno vznemirja življenje ožje skupnosti, kjer sam prebiva. Hkrati pa detonacije pomračijo bleščavo praznikov in lepoto pričakovanja ter razgaljajo odsotnost čuta za soljudi in srčnosti, ki ju tem objestnežem primanjkuje.
Že lep čas pa v dojemanju večine ljudi december ni mesec radostnega pričakovanja. Sprevrgel se je v mesec izrojenega potrošništva, ki navdušuje zlasti trgovce in gostince s ciljem čim več zaslužiti. Spotoma smo sicer iz tujine privzeli tudi Črni petek in valentinovo. A december ostaja najpomembnejši potrošniški mesec za proizvajalce alkoholnih pijač, izdelovalce vseh vrst kiča, lučk, za uvoznike okrasja, povečini iz Kitajske. Trgovci s praznično šaro začno polniti police že oktobra, novembra dobiš občutek, da bo božič že jutri, decembra zaloge že poidejo. Decembra gre za med vse, kar se je dotlej valjalo v zaprašenih skladiščih. Ljudje kupujejo predmete, ki jih ne potrebujejo in bi jih, ob treznem premisleku, vrgli v smetnjak.
December je mesec vseh vrst bleščečih lučk, ki naj bi nadomestile čustvene praznine in zapolnile čustveno lakoto zaradi pomanjkanja družbe, družabnosti in pristnih stikov. Vse to se poosebi s toplimi sončnimi lučkami, z ledeno bleščavo, s pisanimi verigami, z utripajočimi lučkami, nekaterimi celo z glasbeno spremljavo. Vse je na dosegu roke, ves kič ima mamljive, celo smešno nizke cene. A če odmislimo to pravljično kuliso, bi večina ob izbiranju teh predmetov morala priznati, da jih ne potrebuje in že ima dovolj v domači shrambi.
December pa je za nekatere tudi mesec bede, pomanjkanja, obupa, žalosti, zapuščenosti, ranjenega dostojanstva, porajanja depresivnosti. Zlasti za vse, ki so pristali pod pragom revščine, ki so ostali brez doma zaradi nesrečnih okoliščin, preskromnih dohodkov, slabe socialne zaščite in slabe zakonodaje. Pa tudi zaradi stečaja delodajalca, smrti bližnjih … To je tudi mesec bolečine ostarelih zgaranih delavcev, ki so celo življenje za pošteno delo prejemali sramotno plačo in je zdaj tudi pokojnina nedostojno nizka, da nimajo niti za plačilo položnic, ogrevanje in vsakdanji kruh. Je mesec bede in ponižanosti tistih, ki z minimalno plačo ne morejo preživeti sebe, kaj šele svojih mladoletnih otrok. Je mesec poniževanja mater samohranilk in bolnih upokojencev, ki v revščini zmrzujejo in jedo mačje konzerve, ker so cenejše od konzerv za ljudi. Je mesec obupa mladih brezposelnih, ki so na ramenih in stroških revnih staršev, ker ne dobijo redne zaposlitve. Ali pa zaposlitev imajo, a prejemajo tako nizko plačo, da si niti podnajemniške sobe ne morejo privoščiti. Je mesec bolečine mladih parov, ki morajo živeti s starši in si otrok ne morejo privoščiti, saj morajo varčevati za nakup stanovanja, a cene bežijo v nebo in zato postaja lastno stanovanje misija nemogoče.
Vse to postaja država Slovenija. Politiki stežka priznajo, da se je naša družba razcepila na dve veliki skupini: manjšo druščino premožnih z elitno skupino bogatih, ki so vsak dan bogatejši, in na večjo skupino revnih, kjer izginja srednji, še preskrbljeni sloj in se spreminja v naraščajočo množico revnih, ki jo zaključuje skupina revežev, ki životarijo in umirajo v pomanjkanju, pozabljeni v zaprti skromnih bivališčih ter naraščajoča skupina brezdomcev. Se je pa nad obema poloma oblikovala stalna skupina funkcionarjev, ki se poklicno ukvarjajo s politiko, nekateri že od rane mladosti, in od nje dobro živijo. Vedno se jim kdo na novo pridruži, saj ugotovi, kako se da sklepati koristne zveze in znanstva doma in v svetu.
Z mračno realnostjo, neprijaznimi in krutimi podobami stvarnega življenja povprečja si politiki nočejo kvariti razpoloženja. Še zlasti v veselem decembru ne. Večina tako ali tako vsakdanjika večine ne pozna. Raje se ubadajo s slavnostnimi prireditvami, prazničnimi jedilniki, leporečnimi govori, iskanjem prestižne lokacije za nekajdnevni praznični oddih, primeren položaju in njihovemu krogu. Zato tudi decembra obljubljajo, kako bosta Slovenija in njen živelj kmalu izplavala iz težav. Ob tem ni niti besede o revščini in revnih, čeprav so tudi ti volilci! A ti pridejo na vrsto tik pred volitvami. Zdaj je čas za nove obljube o reformnih potezah, ki sicer niso prave reforme, a vendar so reformam podobne. In za trditve, da delajo kristalno pošteno in transparentno. Le zlonamerni jeziki si drznejo to zanikati.
Od kod jim moč in pogum za tako pametovanje in besedičenje? Morda je kriva bleščava veselega decembra in prepričanje, da je to priložnost za pravljico. Upajmo, da jih bo streznil januar. Vedno namreč sledi jutri. In jutri je vedno nov, pogosto drugačen dan.