Lastno (preveč seksualizirano) proizvodno sredstvo

Yorgos Lanthimos, najbolj izstopajoče ime tako imenovanega grškega novega vala, je z enajstimi oskarjevskimi nominacijami za njegov najnovejši film Nesrečna bitja na pragu svojega največjega hollywoodskega uspeha. S tem filmom, emancipirano, žensko alegorijo na film o Frankesteinu, je Lanthimos pristavil svoj piskrček k post metoo in Barbie momentu.

Yorgos Lanthimos, znan po zelo odpiljenih in behavioristično spodsekanih parabolah o medsebojni odtujenosti, je sicer že zdavnaj presegel okvire evropskega filma. Po Kinetti, Podočniku in Alpah je leta 2015 z Jastogom presedlal iz grščine v angleščino in njegovi dotedanji glavni stalni igralki Ariane Labed (Lanthimosova žena) in Angeliki Papoulia dal v stranski vlogi, v glavno pa posadil zveneče zvezdniško igralsko ime Rachel Weisz, kateri so v naslednjih filmih sledile še Nicole Kidman, Olivia Colman do nazadnje Emme Stone, s katero je očitno ustvaril zelo dobro vez že v njegovem predzadnjem filmu Najljubša, verjetno njegovem najboljšem delu v času “angleške tranzicije”.

Vizualno najbolj razkošen Lanthimos

Lanthimos je z Nesrečnimi bitji sicer naredil še velik rez s svojimi prejšnjimi filmi in se odmaknil od “odsotne” režije, grajene na velikih planih, in ustvaril svoj vizualno najbolj razkošen film. Smo namreč v viktorijanski Angliji, križani s steampunkovsko ikonografijo, polni kontrastnih barv (predvsem po seksualnem prebujenju naše junakinje) in groteskne, “fish eye” fotografije, posejane z obilico frankesteinovskih čudes. V glavni vlogi spremljamo ponovno vrhunskega Willema Dafoeja v vlogi iznakaženega in nekonvencionalnega znanstvenika Godwina Baxterja, Goda, ki v domačem laboratoriju izvaja bolj ali manj uspešna in takšna ali drugačna križanja. Daleč najbolj ponosen je na Bello Baxter (vloga kariere Emme Stone), ki jo je našel mrtvo in visokonosečo ob Temzi ter jo v domačem laboratoriju s “twistom” ponovno oživil.

Yorgos Lanthimos zgodbo samodkrivanja in emancipacije Belle Baxter večinoma osredišči okoli spolne dimenzije in njenega seksualnega prebujanja.

Bella je že od začetka kazala velik napredek v razvoju in veliko voljo do učenja ... A ko napoči čas spolnega prebujenja, se naša mladenka želi osvoboditi spon njenega “boga”. Godov poizkus, da jo zadrži doma, s tem, da jo poroči s svojim obetavnim, mladim asistentom (sramežljivi Ramy Youssef), se izjalovi. Pot ji namreč preseka dandyjevski bonvivant in ženskar Duncan Wedderburn (Mark Ruffalo mora dobiti letos oskarja za to vlogo), ki jo odpelje v svet in na pot njenega (nenasitnega) spolnega prebujenja ter, kot se izkaže, tudi njegove samopogube.

Največ izkušenj pridobi v bordelu

Bistra Bella namreč kaj hitro ugotovi, da je iz enega patriarhalnega okolja presedlala v drugega. Fizično iztrošenemu in psihično zmedenemu Duncanu obrne hrbet ter se poda na samostojno pot lastnega samoodkrivanja, popolnoma neobremenjenega z družbenimi konvencijami. Tako daleč največ izkušenj pridobi v pariškem bordelu, kjer, kot pravi, je njeno telo “lastno proizvodno sredstvo”, s katerim si omogoči finančno samostojnost in raziskovanje vseh (stran)poti spolnih užitkov, ob tem pa trči tudi v družbeno-kritično teorijo, tedaj prebujajočega se socializma.

Na tej točki nastopi sicer tudi največja težava najnovejšega Lanthimosovega filma. Ta zgodbo samodkrivanja in emancipacije Belle Baxter večinoma osredišči okoli spolne dimenzije in njenega seksualnega prebujanja. Temu delu zgodbe sta posvečeni dve tretjini filma in za Hollywood precej eksplicitnih prizorov spolnosti, kjer je lik Belle večinoma zreduciran na nenasitno seks mašino. Zelo malo časa pa Lanthimos posveti temu, kako je Bella dejansko izoblikovala svoj emancipiran svetovnonazorski pogled na svet. Nekaj minut pogleda na revni predel Aleksandrije in omemba, da v Parizu obiskuje predavanja socialistov, zdrsita hitro mimo.

Nesrečna bitja so sicer prikladno padla v čas post metooja in fenomena Barbie (Greta Gerwig in Margot Robbie sta bili neupravičeno spregledani pri letošnjih oskarjevskih nominacijah za najboljšo režijo in najboljšo glavno žensko vlogo) in s katerim je Lanthimos ustvaril precej ekstremno in črnohumorno parabolo o ženskem osamosvajanju. Vprašanje pa je, če bi ta film bil tako širše prepoznan, če bi ga, denimo, posnel pred metoo obdobjem? Najverjetneje bi bil dokaj spregledan, nišni film za sladokusce.

---