Kdo so pri nas odločevalci?
Zamisel, da bo precej načeta zapuščena stavba na robu Ljubljane pravi naslov za nove prostore upravnega, delovnega in socialnega sodišča, ni bila zares dobra. Hram pravice mora izžarevati zaupanje in integriteto, stavba na Litijski pa ni videti kot bodoči sedež nekega verodostojnega in zaupanja vrednega pravosodnega organa. Zdaj, ko se z velikega, skoraj osem milijonskega nepremičninskega posla, plast za plastjo luščijo čudne in vrsto dvomov zbujajoče reakcije in informacije, bo tisti hiši težko nadeti avreolo pravičnosti.
Nakup, o katerem je bilo najprej razkrito, da je slonel na dvomljivih, predvsem pa starih cenitvah, je postal tempirana politična bomba. Izkazalo se je namreč, da so vzvodi za politične odločitve drugačni od tistih, ki so jih politiki predstavljali javnosti. Informacije, ki curljajo dan za dnem, so kot scenarij za politični triler. Niti naj bi vlekli neki ljudje iz ozadja, njihovi zarotniški koncepti pa so dovolj domiselni, da jim nasedejo izkušeni in dobro izšolani politiki. Slišimo o menjavi telefonov, skrivanju dokumentov, o spečih agentih, o tem, da vodstvo ene od koalicijskih strank “nekaj ali nekoga” ščiti. Po vseh svetovnih zarotah smo dobili še domačo različico. Perje kar močno frči, zelo žalostno pa je spoznanje, da ljudje, ki so se nam slikali kot zaupniki in prijatelji, niso bili nikakršni strankarski tovariši temveč kvečjemu sopotniki, ki so zaradi drugih interesov potlačili vse tisto, kar si zares mislijo drug o drugem.
Slovensko javnost je ob vseh delitvah razklala še najnovejša: naj pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan odstopi ali naj se bori proti “temnim silam”.
Slovensko javnost je ob vseh delitvah tako razklala še najnovejša: naj pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan odstopi ali naj se bori proti “temnim silam”. Menda so jo spretno pripravili k podpisu za sporni nakup, v kolobociji pa naj bi po doslej znanih razkritjih sodelovali pristaši in zaupniki navidezno nekompatibilnih strank.
Že dolgo vemo, da so na ministrstvih in v drugih državnih ustanovah tudi službe za “zaslužne”. V dobrih treh desetletjih se je birokratska armada močno okrepila. Vsaka oblast je naložila svoj sloj, učinkovitost in operativnost sta bili vedno bolj v ozadju. Tega ne razkriva le afera o prisvajanju pristojnosti, o neobvladovanju razmer pričajo tudi stavke, ki smo jim priča.
Ministri zdaj gotovo previdneje podpisujejo dokumente. Morda bo posledica vroče zgodbe o sodni palači prevetritev procesov odločanja, gotovo pa bo vplivala na način delovanja političnih strank, v katerih bodo morali v prihodnje zelo paziti na zaupanje volilcev. Še zlasti v SD, za katero je težko predvideti, ali jo bodo notranje razprtije očistile in povezale ali pa potopile.