Mali obžalujejo, veliki pridejo z odvetnikom

Z drekom je tako: bolj ga mešaš, bolj smrdi. A pri tolikšni količini gnojnice (mešance dreka in scaline), kot se je izlila iz enega od zbiralnikov kmetije Žgajnar, se problema ni mogoče lotevati z distanciranjem in s tem, da se obdaš z odvetniki, ki naj komunicirajo namesto tebe.

Velika ekološka kmetija je te dni gotovo v hudi stiski, česar ji ne privošči nihče. Gotovo so v igri ogromni finančni vložki in izgube, zaupanje kupcev, delovna mesta, preživetje … Gotovo bodo v igri odškodnine in tudi kazenska odgovornost za dogodek, ki bi, če bi se zgodil v toplejših in bolj sušnih mesecih, verjetno povzročil ekološko katastrofo veliko večjih razsežnosti.

To smo pogrešali v zgodbi s postojnsko gnojnico - opravičilo domačinom, če je šlo kaj narobe, in obžalovanje, da se je to zgodilo, pa ne glede na to, kdo je kriv.

V igri so že ugibanja, ali je kmetija sploh imela vsa dovoljenja za takšne zbiralnike gnojnice na občutljivem kraškem terenu. Pa vprašanja, kako bi smeli biti na takšnem terenu in v bližini vodozbirnega območja sploh zasnovani tako intenzivni kmetijski obrati, četudi z ekološkim predznakom. To, da je ekološka kmetija lahko ekološka bomba, se sliši skregano s pametjo, vendar primer kmetije Žgajnar dokazuje, da je možno tudi to. Pravila, kaj in v kakšnem obsegu se sme kje početi, postavljajo drugi in ne kmetje sami, zato bi morali tudi “drugi” prevzeti svoj del odgovornosti, če gre kaj narobe. Razčiščevanje bo gotovo potekalo tudi okoli tega, ali je izvajalec gradnje zadrževalnikov vsa dela opravil, kot je treba.

Ogromno bo še postopkov, prek katerih se bo ugotavljalo, čigava je odgovornost za izlitje gnojnice in onesnaženje bližnjih potokov. Obsojanje kmeta že vnaprej res ni na mestu, bi pa od kmeta vseeno pričakovali drugačen odnos.

Pred dvema letoma je na družinsko mesarijo v Ilirski Bistrici padel sum, da se je z njihovim tatarcem zastrupilo več kot 120 ljudi. Mesarja, oče in sin, sta takoj stopila pred kamere, odgovarjala na vsa vprašanja, iskreno in s solzami v očeh sta obžalovala in se ljudem opravičevala, če sta naredila karkoli narobe. Pozneje se je izkazalo, da za zastrupitve sploh ni bil kriv njun tatarski biftek ali kateri koli izdelek, pač pa je virus verjetno nekdo prinesel v mesnico, od tam pa se je ta prek površin razširil na druge stranke.

To smo pogrešali v zgodbi s postojnsko gnojnico - opravičilo domačinom, če je šlo kaj narobe, in obžalovanje, da se je to zgodilo, pa ne glede na to, kdo je kriv. Namesto tega se je še enkrat več potrdilo, da so tako velikih dejanj praviloma sposobni le najmanjši. Ostali pridejo z odvetniki ali vsaj s predstavniki za stike z javnostmi.

---

---