Smo na dobri poti v izumiranje
Pa smo z okrog 17.000, ne še dokončno preštetimi lanskimi novorojenci kot država treščili v zgodovinsko dno. Številne obrobne regije, med njimi poudarjeno zahodni del Goriške med Idrijo in Bovcem, demografsko dno poglabljajo že desetletja.
Pospešujejo celo izumiranje naroda, ki so ga redki slovenski demografi ob dolgoletnih trendih že izračunali. Nekaj stoletij, ki jih kažejo matematične projekcije, nikogar ne pretirano boli. Politikov ne zanimajo niti opozorila demografov o že občutenih posledicah padanja rodnosti in mladih, še manj ekonomsko socialne posledice čez dve do tri desetletja. Z rodnostjo in podpornimi politikami se nima časa ukvarjati nihče.
V nori državi ne čudi, da o gradnji gondole razpravljajo v ravninski Lendavi, v Bovcu, z več metri snega na Kaninu, pa razočarani občani mečejo jajca v občino. Pa občina ni kriva ...
Padec rodnosti, ki ga Slovenija deli s z najstarejšimi, povprečno 44,1 leto starimi Evropejci in celo s povprečno 33 let starim prebivalstvom sveta, je najlažje pripisati prehitremu času in spremenjenim življenjskim navadam. Celo brutalni liberalni kapitalizem, ki s sprevrženimi vrednotami botruje življenju, ni največji del problema, ki vodi proti koncu najbolj ogroženih narodov. Tudi Slovencev, ki so davnega leta 1980 zadnjič zabeležili 2,1 novorojenca na žensko v rodni dobi, ki še omogoča obnovo naroda. Pravkar pada pod 1,6. Res je bila leta 2011, sredi globalne krize, že pri 1,2, a tedaj smo bili kot narod mlajši in smo imeli 100.000 žensk v rodni dobi več.
Nesposobnost odprtja zgrajenih domov za starejše ali sprejema starejših v obstoječe, metanje mladih družin iz dragih najemnih stanovanj zaradi poletnih airbnb ali booking nereguliranih najemov, ponujanje pregrešno dragih, redkih novih kvadratov stanovanj, pomanjkanje kadrov vsepovsod in zato onemogočen lov za višjo produktivnostjo so delčki trenutnega demografskega problema. Problema, ki ga je s sabo zaposlena centralizirana država z zgrešenimi lokalnimi, državnimi in kohezijskimi politikami v celoti zanemarila. Navsezadnje se v podpovprečno stari Ljubljani in občinah ob njej še svetlika nekaj prihodnosti. Ko bodo odmaknjene občine z desetletje starejšimi prebivalci skoraj brez otrok naselili medvedje in volkovi, bo tudi za neumno centraliziran raj prepozno.
Povprečen Bovčan šteje skoraj 50 let. V nori državi ne čudi, da o gradnji gondole razpravljajo v ravninski Lendavi, v Bovcu, z metri snega na Kaninu, pa mečejo jajca v občino. Pa ni kriva občina, ker skupaj s podobnimi umira hitreje, kot se je sposobna prebuditi država. V Sloveniji, ki ima dobro zastavljeno le pot v izumiranje, nad katero renči podnebje in jo skupaj s svetom obdaja grožnja totalne vojne, veselja do rojevanja res ni mogoče pričakovati.